Dehidracija

Več kot polovico našega organizma sestavlja voda. Nahaja se tako v celicah kot izven njih in ima v telesu številne nenadomestljive funkcije. Med drugim je pomembna komponenta krvi in tako omogoča oskrbo tkiv s kisikom in hranilnimi snovmi. Poleg tega ščiti organe, uravnava telesno temperaturo, vlaži sluznice, omogoča gibljivost sklepov, sodeluje pri presnovnih procesih, preprečuje zaprtje in omogoča izločanje odpadnih snovi z urinom.

Vodo, ki jo vsakodnevno izgubljamo med znojenjem, dihanjem, uriniranjem in izločanjem blata, moramo ustrezno nadomestiti. Kadar telo izgublja več tekočine, kot je vanj vnesemo, pride do dehidracije. Pri blažji stopnji izsušenosti si lahko sami pomagamo s pitjem tekočin, pri hujši pa je potrebna strokovna pomoč.

Do blažje dehidracije pogosto pride, ko zaradi pomanjkanja časa preprosto pozabimo piti ali pa nimamo neprestano dostopa do čiste pitne vode (npr. na potovanjih). Med ostale vzroke za dehidracijo spadajo driska, bruhanje, povišana telesna temperatura, intenzivno znojenje in povečano izločanje urina (npr. pri neugotovljeni sladkorni bolezni ali jemanju nekaterih zdravil).

Bolj ogroženi so majhni otroci, ki zaradi večjega razmerja med telesno površino in volumnom prek površine prejmejo relativno več toplote, pri vročini pa skoznjo izgubljajo relativno več tekočine. Poleg tega majhni otroci še ne znajo jasno izraziti občutka žeje ter pogosto zbolevajo za virusnimi okužbami prebavil, ki sprožijo drisko in bruhanje. Tudi sicer vsebuje otroški organizem večji odstotek vode kot odrasli.

Bolj ogroženi so tudi starejši ljudje, ki pozneje občutijo žejo, njihovo telo pa tekočino tudi težje shranjuje. Veliko jih poleg tega jemlje zdravila, ki povečujejo izločanje urina in s tem nagnjenost k nastanku dehidracije (npr. zdravila za zniževanje krvnega tlaka). Veliko starostnikov se spopada tudi z nehotenim uhajanjem urina, zato poskušajo težave ublažiti z manjšim vnosom tekočin. Tveganje predstavlja tudi neprepoznana ali neustrezno zdravljena sladkorna bolezen, pri kateri se zaradi visokih vrednosti sladkorja v krvi poveča količina izločenega urina.

Posebej previdni morajo biti tudi športniki in fizični delavci, še posebej v primeru visokih zunanjih temperatur.

Znaki dehidracije

Dehidracije ne smemo jemati zlahka, saj lahko vodi v resne zaplete. Zaradi pomanjkanja tekočine se zmanjša volumen krvi, kar povzroči zmanjšano polnitev srca in zmanjšan iztis krvi iz srca v aorto, posledično pa tudi manjši dotok krvi v organe. Uriniranje postane manj pogosto, urin pa je temnejše barve in ima močnejši vonj. Pri blagih in zmernih izgubah tekočine telo sicer vzpostavi kompenzatorne mehanizme, s pomočjo katerih se še vedno ohranja normalno delovanje organov (srčni utrip se poviša, poveča pa se tudi kontraktilnost oz. stisljivost srca, zato se ohranja potreben pretok krvi). Ko je pomanjkanje tekočine tako veliko, da ga ti mehanizmi ne zmorejo več kompenzirati, se začne nižati krvni tlak. Sprva težave (omotico, vrtoglavico) zaznamo le ob spremembi položaja telesa iz sedečega v stoječega, kar imenujemo ortostatska hipotenzija, kasneje pa je počutje slabše tudi v mirovanju. Poviša se frekvenca dihanja, pojavijo se glavobol, oslabelost, utrujenost, zmedenost, motnje pozornosti in spomina, zaprtje, suha koža, suha usta in žeja. Telo začne varčevati z vodo, zato se zmanjša potenje, posledično pa se poviša telesna temperatura, saj je znojenje eden izmed mehanizmov, s katerimi se telo ohlaja. Oči postanejo na videz vdrte, koža pa uvela in manj prožna – pravimo, da se zmanjša turgor. To lahko ugotovimo tako, da kožo na podlakti ali hrbtišču dlani nekaj sekund stiskamo med dvema prstoma, nato pa jo spustimo in opazujemo, kako hitro se vrne v prvotni položaj. Pri dehidraciji je ta čas podaljšan.

Stopnjo izsušenosti lahko preverjamo tudi tako, da s prstom pritisnemo na kožo. Ko popustimo pritisk, bi morala bledo barvo kože hitro nadomestiti normalna rožnata barva, pri dehidraciji pa je zaradi slabše napolnjenosti kapilar s krvjo ta čas podaljšan.

Pri majhnih otrocih opazimo, da ostajajo pleničke dlje časa suhe, otrok je nemiren, ob joku toči manj solz, mečava (mehko področje na vrhu glave) pa je vdrta.

Pri dehidriranih bolnikih se pojavljajo tudi težave z urinarnim traktom (okužbe, ledvični kamni, ledvična odpoved) ter motnje elektrolitskega ravnovesja, npr. spremembe v koncentraciji kalija ali natrija, ki lahko povzročijo mišične krče in motnje zavesti.

Pri izpostavljenosti visokim telesnim temperaturam je možen nastanek vročinskega udara, do katerega pride, kadar se telo segreva hitreje, kot zmore oddajati toploto. Značilni znaki so suha in vroča koža, visok srčni utrip, pospešeno dihanje, zmedenost, krči in motnje zavesti.

Pri zelo hudi dehidraciji se lahko zaradi zmanjšanega volumna krvi razvije t.i. hipovolemični šok, pri katerem se zniža oskrba tkiv s kisikom, organi začnejo odpovedovati, brez hitre strokovne pomoči pa pride do motenj zavesti, kome in celo smrti.

Preprečevanje in zdravljenje dehidracije

Redno uživanje zadostnih količin tekočin je zelo pomembno, najprimernejša pa je kar navadna voda. Pijete lahko tudi mineralno vodo, nesladkane čaje in zelenjavne sokove, sadne sokove pa le v manjših količinah, saj vsebujejo veliko sladkorja. Najbolje je, da jih iz svežega sadja izstisnete sami ter razredčite z veliko vode.

Žejo začutimo, ko v telesu pride do približno 1% izgube tekočin. To je količina, ki jo lahko zdrava mlada odrasla oseba s pitjem hitro nadomesti. Bolj ogroženi so starejši, saj se s staranjem začne žeja zaradi fizioloških sprememb pojavljati šele pri večjih izgubah tekočin. Pomembno je torej, da starejše spodbujamo k zadostnemu pitju, četudi morda žeje v tistem trenutku še ne občutijo. Še posebej pozorni moramo biti pri bolnikih z demenco, motnjami požiranja in drugimi boleznimi, ki povečujejo tveganje za dehidracijo.

Potrebo organizma po tekočini pogosto zamenjujemo z občutkom lakote, zato raje popijmo kozarec vode, preden posežemo po prigrizku. Zdrave odrasle osebe potrebujejo 2-3 litre tekočine na dan, od katerih naj bo 1,5 litra vode, ostalo pa lahko zaužijemo s hrano (juhami, sadjem). Količino vnešene tekočine je potrebno povečati v primeru driske, bruhanja, povišane telesne temperature, telesnih naporov in visokih zunanjih temperatur. Uživanje kave, sladkih in alkoholnih pijač ter pravih čajev odsvetujemo, saj delujejo diuretično (povečujejo odvajanje vode).

Pri dehidraciji je potrebno čim prej nadomestiti izgubo tekočine in elektrolitov. Pristop je odvisen od starosti bolnika, vzroka dehidracije in resnosti stanja. Pri blažjih oblikah dehidracije lahko uporabite peroralne rehidracijske raztopine, ki so v lekarnah na voljo brez recepta. Pri hujših oblikah dehidracije ali če uživanje rehidracijskih soli ni možno (npr. pri hudem in pogostem bruhanju) je potrebna zdravniška pomoč in dovajanje tekočin z infuzijo.

Pri športnikih moramo biti pri nadomeščanju tekočin pozorni tudi na možnost nastanka hiponatriemije. Gre za elektrolitsko motnjo, ki lahko nastane kot posledica pitja velikih količin vode v kratkem časovnem obdobju. Posledično pride do zmanjšane koncentracije natrija v krvi, ki se dodatno zmanjšuje tudi zaradi izgube natrija z znojenjem med telesno aktivnostjo. Stanje je lahko življenjsko nevarno in se kaže z bruhanjem, glavobolom, zmedenostjo, krči in motnjami zavesti. Pri dolgotrajnem telesnem naporu se zato priporoča uživanje izotoničnih napitkov, ki poleg vode vsebujejo tudi elektrolite in ogljikove hidrate. V poletnih mesecih naj športna aktivnost poteka predvsem zjutraj ali zvečer, ko se zunanje temperature znižajo, tekočino pa je potrebno nadomeščati pred, med in po naporu, še posebej če je le-ta dolgotrajen. Okviren podatek o uspešnosti nadomešanja tekočin lahko pridobimo tudi iz barve urina (svetlejši urin kaže na boljšo, temnejši pa na slabšo hidriranost) ter s pomočjo tehtanja pred telesno aktivnostjo in po njej.

Kaja Mohorko, dr. med.

Izdelke za preprečevanje in pomoč pri dehidraciji najdete TUKAJ.