Glivična okužba nohtov

Glivična okužba nohtov (onihomikoza) je pogosto stanje, ki prizadane več kot 8% populacije v razvitem svetu. Predstavlja polovico vseh bolezni nohtov in je najpogostejša bolezen nohtov pri odraslih. Zbolijo predvsem starejši ljudje, večkrat moški kot ženske.
Bolezen lahko povzročijo tri vrste glivic: dermatofiti, plesni ali kvasovke. Dermatofiti so daleč najpogostejši krivci in so odgovorni za približno 90% vseh primerov. Okužba s plesnijo predstavlja do 10% primerov, okužba s kvasovkami (npr. kandido) pa je precej redka in prevladuje pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom. V večini primerov se bolezen začne na sprednjem delu nohta, kjer glivice prodrejo pod prosti rob nohta in se nato širijo navzad proti nohtni korenini in navzdol proti nohtni posteljici. Okužba se lahko razširi tudi na druge nohte, sosednja tkiva in druge ljudi. Nohti na stopalih, predvsem palcu, so veliko pogosteje prizadeti kot nohti na prstih rok.

Znaki in simptomi: Največkrat bolnike sprva moti le videz nohta, ki postane odebeljen, krhek in spremenjene barve (rumen, bel, črn ali zelen). Ponavadi izgubi svoj sijaj, se začne luščiti ali pa celo odstopi od podnohtja, kar imenujemo oniholiza. Ko bolezen napreduje, se lahko pojavijo neprijeten vonj, mravljinčenje, občutek nelagodja, bolečina in deformacija nohta. Prizadetost nohtov na nogah v hujših primerih povzroča težave pri stanju, hoji ali telesni aktivnosti. Kakovost življenja se lahko zmanjša tako zaradi fizičnih in poklicnih omejitev kot tudi zaradi psiholoških učinkov. Neprijeten izgled in deformacija nohtov namreč pogosto vplivata na bolnikovo samozavest in uspešnost socialnih interakcij.

Dejavniki tveganja za razvoj glivične okužbe nohtov vključujejo starost, kajenje, motnje perifernega krvnega obtoka, oslabljen imunski sistem, dolgotrajen ali pogost stik z vodo, prekomerno znojenje, uporabo javnih kopališč, savn ali telovadnic, toplo in vlažno podnebje, glivične okužbe drugod po telesu ter diabetes. Pri diabetikih lahko visoke vrednosti glukoze v krvi privedejo do okvar žilnega in živčnega sistema, ki so povezane s pogostimi in potencialno resnimi zapleti glivične okužbe, zato je te bolnike potrebno še posebej natančno spremljati.
Onihomikoza na nohtih nožnih prstov je pogosto povezana z ortopedskimi nepravilnostmi stopal ali nepravilno (tesno in nezračno) obutvijo, onihomikoza na nohtih prstov rok pa z dolgotrajno uporabo plastičnih rokavic, pogostim in dolgotrajnim kontaktom s sladkimi izdelki (npr. vsakodnevna priprava slaščic), prekomerno uporabo detergentov ter določenimi poklici, pri katerih prihaja do ponavljajočih se drobnih poškodb nohtov in obnohtne kožice (npr. vrtnarji, frizerji). Takšne drobne poškodbe, ranice ali razpoke so lahko tudi posledica pretesne obutve ter agresivne manikure ali pedikure. Čeprav so marsikdaj neopazne, glivicam olajšajo vstop v noht in okoliško kožo in tako sprožijo razvoj okužbe.
Velikokrat glivično obolenje prehaja med člani družine, ki uporabljajo ista obuvala, brisače ali druge pripomočke. Jasno je tudi, da so nekateri ljudje že po naravi dovzetnejši za pojav glivičnih okužb, kar kaže na možnost genetske predispozicije za razvoj te bolezni.

Sum na onihomikozo lahko postavimo s pomočjo dermatoskopije, pri kateri zdravnik s posebno napravo, imenovano dermatoskop, prizadeto površino osvetli, poveča in prepozna tipične spremembe, ki s prostim očesom niso vidne. Kljub temu je pred začetkom zdravljenja sum potrebno potrditi tudi z laboratorijskimi testi, saj se lahko nekatere druge bolezni ali poškodbe nohtov kažejo podobno kot glivične okužbe.

Izbira zdravljenja je odvisna od tipa in resnosti bolezni ter števila prizadetih nohtov.

1. Sistemska peroralna terapija v obliki tablet omogoči krajše zdravljenje in višjo stopnjo ozdravitve. Največkrat uporabljamo terbinafin, itrakonazol ali flukonazol. Slaba stran sistemskih protiglivičnih sredstev so hujši stranski učinki.
2. Lokalna terapija v obliki krem ali lakov za nohte se uporablja predvsem v primerih površinske onihomikoze (okužbe vrhnjega nohtnega sloja), prizadetosti manj kot polovice nohta, kot dodatno terapijo v kombinaciji s peroralno terapijo, v profilaktične namene za preprečevanje ponovitve bolezni ali pa pri bolnikih, pri katerih je sistemsko zdravljenje kontraindicirano. Nekaj pripravkov lahko najdete tukaj.
3. Druge oblike zdravljenja vključujejo lasersko zdravljenje, fotodinamično zdravljenje, delno ali popolno kirurško odstranitev nohta ter kemično odstranjevanje nohta s pripravkom iz uree. Poslužimo se jih, kadar zgornji obliki zdravljenja nista učinkoviti ali pa kot njuno dopolnilo. Kombinacija peroralne, lokalne in nefarmakološke terapije lahko namreč izboljša prognozo ter zmanjša stranske učinke in trajanje zdravljenja.

Zapleti in prognoza: Nezdravljena onihomikoza predstavlja stalen vir okužbe, ki se lahko širi tudi na okoliška tkiva. Tveganje za to se še poveča v primeru poškodbe nohta ali obnohtne kožice, ki olajša vstop glivic v tkivo. Pri bolnikih z glivično okužbo je zvečana tudi verjetnost za pojav bakterijskih okužb, kot so celulitis, šen, paronihija, osteomielitis ali sepsa. Zapleti so pogostejši pri starejših bolnikih in bolnikih s sladkorno boleznijo ali imunsko pomanjkljivostjo. Glivična okužba nohtov je marsikdaj trdovratno stanje, ki lahko vpliva na kakovost bolnikovega življenja, a jo je z ustreznimi preventivnimi ukrepi in terapijo mogoče uspešno ozdraviti. Res pa je, da se glivične okužbe nohtov na nožnih prstih na zdravljenje načeloma slabše odzivajo kot okužbe nohtov na prstih rok. Kljub uspešnemu zdravljenju lahko nenormalen videz nohta vztraja še več mesecev, včasih celo dlje, saj nohti ponavadi rastejo s hitrostjo le 1.5-2mm na mesec. Ponovitev bolezni ni neobičajna in se pojavi pri 10-53% bolnikov. Lahko je posledica nepopolne ozdravljenosti prejšnje okužbe ali pa gre za novo okužbo. Po zaključku zdravljenja lahko uvedemo profilaktično zdravljenje z lokalnimi protiglivičnimi pripravki, s katerimi preprečujemo ponovno okužbo.

Dodatni in preventivni ukrepi: Glivice najbolje uspevajo v toplem in vlažnem okolju, zato poskrbite, da prizadeta površina ostane suha in kožo po kopanju ali prhanju temeljito obrišite. Med obiskom bazena ali savne nosite natikače in se tako izognite neposrednemu stiku z javnimi površinami, na katerih se glivice pogosto nahajajo.
Nogavice in čevlji naj bodo izdelani iz naravnih materialov, ki omogočajo kroženje zraka in preprečujejo znojenje. Nogavice je potrebno zamenjati takoj, ko postanejo mokre, čevlji pa morajo biti popolnoma suhi, preden jih ponovno obujete. Obutev naj ne bo pretesna. Nohte pristrizite na kratko, pri tem pa pazite, da ne poškodujete obnohtne kožice, saj to glivicam olajša vstop v tkivo. Pri opravilih, pri katerih je možnost poškodb nohtov ali obnohtne kožice večja, uporabljajte zaščitne rokavice. Izgobajte se tudi sladkorju in kajenju, ki spodbujata rast glivic.

Kaja Mohorko, dr.med.

Viri:

• http://emedicine.medscape.com/article/1105828-overview
• https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC88888/
• Kansky A, Miljković J et al. Kožne in spolne bolezni, Ljubljana, Združenje slovenskih dermatovenerologov, 2009:85.