Izgorelost

Izgorelost je stanje skrajne psihofizične izčrpanosti, ki nastane zaradi predolge in preveč intenzivne izpostavljenosti stresu, s katerim se posameznik ne zmore ustrezno spoprijeti. Največkrat so vzrok stresne okoliščine na delovnem mestu, lahko pa tudi na drugih življenjskih področjih (npr. dolgotrajna skrb za bolnega družinskega člana, zahteven študij, materinstvo).
Sindrom izgorelosti je bil v literaturi prvič opisan v 70. letih prejšnjega stoletja in je od takrat naprej predmet zanimanja tako strokovne kot laične javnosti. Kljub temu natančnega razloga za njegov nastanek še vedno ne poznamo. Pri razvoju izgorelosti so vplivu stresa namreč zagotovo pridruženi tudi drugi dejavniki, npr. osebnostne lastnosti in socialno okolje posameznika. Na to kaže tudi dejstvo, da nekateri ljudje, izpostavljeni zelo hudim obremenitvam, izgorelosti nikoli ne razvijejo. Prav tako do nje ne prihaja le pri ljudeh, ki se težko soočajo s stresnimi situacijami. Med prizadetimi najdemo namreč tudi veliko zelo uspešnih ljudi (npr. zdravnikov, odvetnikov, direktorjev, menedžerjev), ki so v letih študija in kariere za dosego svojega uspeha zagotovo izkusili in obvladali tudi precejšnjo mero obremenjujočih situacij.
Raziskave kažejo, da je stanje pogostejše v poklicih, ki zahtevajo interakcijo z ljudmi, npr. pri učiteljih, zdravstvenih delavcih, socialnih delavcih, policistih. Bolj podvrženi so tudi vsi tisti, katerih delo vključuje veliko odgovornost, možnost hudih posledic v primeru napake, izmensko delo, izpostavljenost časovnim pritiskom, zanemarjanje lastnih potreb in slabe odnose s sodelavci. Na drugi strani delovno okolje, ki nudi motivacijo, zaupanje, dobro komunikacijo, spoštovanje, neodvisnost ter osebno in skupinsko podporo, pojav izgorelosti med delavci zmanjšuje.

Kako prepoznamo sindrom izgorelosti?

Izgorelost lahko zajame širok spekter simptomov. Pravzaprav čisto natančnega soglasja stroke o tem, kateri izmed njih so značilni za izgorelost, še nimamo. Prvi opozorilni znak je ponavadi občutek kronične psihofizične utrujenosti, ki pa je oseba ne priznava in velikokrat obseg svojega dela celo še poveča. Deloholizem vodi v zanemarjanje osnovnih potreb po sprostitvi, počitku, hobijih ter druženju z družino in prijatelji. Pojavijo se lahko tudi telesne bolečine (npr. glavoboli), alergije, povišan srčni utrip in krvni tlak, prebavne motnje (želodčne težave, driske), zmanjšan libido, nizka odpornost, motnje spanja, motnje spomina in koncentracije, tesnoba, razočaranje, pomanjkanje motivacije, nihanje razpoloženja, razdražljivost, negativizem, panični napadi, želja po umiku, odtujevanje od svojcev, čustveni izbruhi, agresija, lahko celo samomorilne misli.
Oseba občuti nemoč, pomanjkanje energije in ujetost v svoj način življenja. Vse težje se veseli uspehov, postane cinična, sovražna in odklonilna do vsega v povezavi s svojim delom. Deloholizem se tako počasi začne umikati vse močnejšemu odporu do dela, kar pa sproža občutke krivde, sramu, jeze, neuspeha, nesmisla in slabo samopodobo. Nekateri se odzovejo z menjavo delovnega ali življenjskega okolja, a vanj prenesejo tudi svoje stare vedenjske vzorce, zato se proces izgorevanja nadaljuje. Drugi poskušajo izčrpanost blažiti tudi z alkoholom, pomirjevali, uspavali ali uporabo prepovedanih psihoaktivnih snovi.

Proces izgorevanja traja več let, celo desetletij, simptomi pa se počasi in vztrajno stopnjujejo. Konča se lahko s popolnim psihofizičnim zlomom, ki mu pravimo tudi adrenalni zlom. Slednji naj bi bil posledica adrenalne izgorelosti, torej izgorelosti adrenalnih (nadledvičnih) žlez, ki izločata nekatere pomembne hormone, med drugim tudi kortizol. Ta se v telesu vsakega izmed nas izloča v različnih stresnih situacijah in v takšnih primerih omogoča ustrezen odziv organizma - s povišanjem krvnega tlaka in krvnega sladkorja ter drugimi podobnimi učinki torej pripravi telo na akcijo. Pri intenzivni in dolgotrajni stresni obremenitvi pa je izločanje kortizola iz nadledvičnih žlez trajno povečano, na kar organizem sčasoma odreagira tako, da proizvodnjo pretirano zmanjša. Premajhna količina kortizola povzroči izjemno intenzivno izčrpanost, pojavijo se lahko hudi simptomi depresije ali anksioznosti, okrnjeni so zmožnost odločanja, koncentracija in kratkoročni spomin, velikokrat pa opazimo tudi telesno prizadetost, npr. tresenje, mravljinčenje, vrtoglavico, bolečine, razjede v prebavilih, lahko celo možgansko kap ali srčni infarkt. Stanje adrenalnega zloma velikokrat pripelje do sprejema v psihiatrično ustanovo, v večini primerov pa je potrebnih več let, da si oseba povsem opomore.

Sumite, da trpite za izgorelostjo?

Ker nimamo splošno sprejete natančne opredelitve, katere znake izgorelost pravzaprav zajema, postavitev diagnoze ni preprosta. Tudi na spletu so sicer na voljo različni vprašalniki (npr. Maslach Burnout Inventory oz. MBI), vendar je z njimi včasih težko ugotoviti, ali so določeni simptomi posledica izgorelosti ali morda katerega drugega stanja, ki se lahko kaže zelo podobno (npr. depresija, anksioznost, sindrom kronične utrujenosti, nekatere telesne bolezni, stranski učinki zdravil). Vsem posameznikom, ki sumijo, da trpijo za izgorelostjo, zato svetujemo pogovor s svojim zdravnikom, ki bo izključil druge možne vzroke. Prehitro sklepanje in samodiagnoza lahko namreč privedeta do neprimernega ukrepanja. Bolniku z depresijo tako zagotovo ne bosta pomagala odsotnost z dela in počitek, temveč potrebuje ustrezno psihiatrično pomoč in po potrebi tudi zdravila.
Podlaga za nastanek izgorelosti so tudi določene osebnostne lastnosti. Težava marsikaterega deloholika je v tem, da se v primeru zmanjšanega obsega dela počuti nekoristnega, lenega, nesposobnega, slabega. Delo zanj predstavlja način potrjevanja lastne vrednosti in doseganja dobre samopodobe, brez nagrajevanja in pohval za svoje dosežke pa se počuti slabo. Prisoten je strah pred nesprejetostjo v primeru neizpolnitve pričakovanj, ki mu jih postavijo drugi ali pa si jih naloži kar sam. Nekateri posamezniki bežijo v delo tudi zaradi strahu pred bližino ali povečane potrebe po bližini; prvi poskušajo z materialnim obiljem upravičiti pomanjkanje topline, ki je ne zmorejo dati bližnjim, drugi pa nikoli nikomur ne znajo reči ne, ker se konstantno bojijo zavrnitve, kritike, izgube službe. Takšne osebnostne lastnosti je velikokrat mogoče trajno spremeniti le s strokovno pomočjo psihologa ali psihoterapevta.

Za izboljšanje počutja pa lahko marsikaj storite tudi sami. Za začetek natančno razmislite, kateri dejavniki so v vašem primeru tisti, ki ustvarjajo pogoje za nastanek izgorelosti. Šele ko jih prepoznate, se lahko lotite izvajanja sprememb. Zmotno pa je prepričanje, da lahko izgorelost odpravi že kratek dopust. Morda bo pomagal pri trenutni delovni izčrpanosti, pri izgorelosti pa bo zagotovo le začasno ublažil simptome. Če ne prepoznamo in odpravimo vzrokov, se bo proces izgorevanja z vrnitvijo v vsakdanjo rutino ponovno sprožil.
Pomemben ukrep je vzpostavitev primernega razmerja med obremenitvami in razbremenitvenimi dejavnostmi. Kadar ste torej bolj obremenjeni, morate več časa kot sicer nameniti tudi sprostitvi in hobijem. Včasih si je potrebno postaviti lestvico prioritet in nekatere manj nujne opravke vsaj začasno odložiti, da se lahko posvetite tudi tistim aktivnostim, v katerih uživate. V svojo dnevno rutino vključite telesno aktivnost, ki stimulira nastajanje endorfinov (snovi, ki povzročajo občutek ugodja), poleg tega pa omogoči počitek možganom, ki se lahko tako vsaj za kratek čas osredotočijo na nekaj drugega kot delo. Izredno pomembna je tudi zadostna količina počitka in spanja - poskrbite, da ga bo vsaj 7-8 ur na noč. Poskusite lahko z meditacijo, jogo ali katero drugo podobno obliko sprostitve, nekaterim pa pomaga tudi pisanje dnevnika, v katerega beležijo svoje odzive na stresne dogodke in obremenitve na delovnem mestu ali v domačem okolju. Ob prebiranju preteklih zapisov lahko nanje pogledajo z drugačne perspektive ter se sčasoma nanje naučijo tudi drugače odreagirati.

Razmislite tudi o svojih interesih, sposobnostih, strasteh. Je vaše sedanje delo resnično tisto, kar si želite početi v življenju? Če ni, raziščite alternativne možnosti, ki bi morda bolje ustrezale vašim željam in ambicijam. Če vam je delo sicer všeč, vendar niste zadovoljni s pogoji na svojem delovnem mestu, se lahko poskusite tudi pogovoriti s svojim delodajalcem. Je morda možna drugačna organizacija dela? Drugačen delovni čas? Delo od doma? Premestitev na drugo delovno mesto?
Prav tako poskusite ponovno odkriti prijetne vidike svojega dela. Obstaja kaj, kar vam je pri vašem delu še posebej všeč? Osredotočite se na to in manj razmišljajte o negativnih plateh, ki bi se jim raje izognili. Predvsem pa se naučite postaviti mejo med delovnim in prostim časom. Če je le mogoče, po koncu delovnega dne ne preverjajte elektronske pošte in ne bodite ves čas dosegljivi na mobilni telefon. Kadar se v prostem času odpravite ven, ga izključite ali pustite doma.
Občutek izčrpanosti lahko pomagajo zmanjšati tudi nekatera zelišča, vitamini, minerali in druge koristne naravne snovi. Nekaj jih najdete tukaj.
Raziskave kažejo, da je posameznik lahko srečen le, če je zmožen izražati svoje potrebe in doseči svoj potencial. Pri tistih ljudeh, ki preživljajo svoje delovne dni le v odzivanju na zahteve drugih, ali pri tistih, ki delajo samo na projektih, ki jih ne zanimajo, je izgorelost skoraj neizogibna. Nekatera uspešna podjetja že omogočajo zaposlenim, da določen odstotek delovnega časa namenijo projektom po svoji izbiri. Tudi če delate v poklicu, kjer je vaša edina naloga služiti in pomagati drugim, je še vedno pomembno, da najdete način za izpolnjevanje svojih potreb in stopate v smeri svojih poklicnih ciljev.

Nihče se ne more izogniti občasni utrujenosti in stresu. A pri izgorelosti gre za veliko več to. Prisotna je trajna preobremenitev, ki največkrat izhaja iz osebnostnih lastnosti in globokih bolečin, ki se jih morda pozameznik sam niti ne zaveda. Vsak bi zato moral biti pozoren na opozorilne znake izgorevanja - če jih prepoznamo, lahko namreč hitreje in učinkoviteje ukrepamo. V začetnih fazah lahko mnogo storimo tudi sami, kasneje pa je za uspešno ozdravitev skoraj vedno potrebna strokovna pomoč.

Kaja Mohorko, dr. med.