Menopavza

Menopavza je zadnja menstruacija, s katero se pri ženski zaključi obdobje plodnosti. Nastane zaradi prenehanja delovanja jajčnikov, ki izločajo ženske spolne hormone, predvsem estrogen in progesteron. Različne spremembe se sicer v telesu začnejo dogajati že nekaj let prej in se nadaljujejo še več let po menopavzi, čemur pravimo obdobje klimakterija. Običajno se najprej spremeni menstrualni ciklus, krvavitev lahko postane blažja ali močnejša, krajša ali daljša, lahko pa je tudi neredna in se pojavlja z večtedensko ali celo večmesečno zamudo. Ko krvavitve sčasoma popolnoma prenehajo, govorimo o menopavzi, ki pa jo z gotovostjo lahko določimo šele, ko od zadnje menstruacije mine 12 mesecev.

Povprečna starost ob menopavzi je okoli 50 let. O prezgodnji menopavzi govorimo, kadar se pojavi pred 40. letom starosti, kar je lahko posledica nekaterih dednih ali avtoimunskih bolezni, operativne odstranitve jajčnikov, jemanja nekaterih zdravil, kemoterapije, obsevanja ali okužb.

Kako prepoznamo menopavzo?

Ženske v obdobju klimakterija opažajo različne simptome in jih tudi različno doživljajo. Zelo pogosti so vročinski oblivi in nočno znojenje. Natančen vzrok zanje ni poznan, predvideva pa se, da znižane vrednosti estrogena vplivajo na delovanje predela možganov, kjer se nahaja center za uravnavanje temperature.

Zaradi znižanega izločanja spolnih hormonov pride tudi do atrofije vaginalne sluznice. To pomeni, da sluznica postane tanjša, manj elastična, bolj suha in dovzetna za vnetja, okužbe in poškodbe. Pojavijo se lahko srbečica, občutek suhosti, izcedek ter bolečina in krvavitve med spolnimi odnosi, pogosto pa se zmanjša tudi želja po spolni dejavnosti (libido).

Atrofija lahko prizadane tudi sluznico sečnice in spodnjega dela mehurja, kar se kaže s pogostim odvajanjem vode ter ponavljajočimi se okužbami sečil. Pojavita se lahko nujna (urgentna) ali stresna inkontinenca ali pa kar mešanica obeh. Pri prvi pride do pogostih, nenadnih, intenzivnih občutkov potrebe po uriniranju, ki jim sledi uhajanje urina še preden uspemo priti do stranišča, pri drugi pa je uhajanje povezano s kašljanjem, kihanjem, smehom ali dvigovanjem težkih bremen. Nizke vrednosti estrogena oslabijo tudi vezivno tkivo medeničnega dna in tako povečajo tveganje za prolaps (zdrs organov), ki pogosto še poslabša težave z inkontinenco.

Po menopavzi se začne hitrejša izguba kostne gostote, kar lahko vodi v osteoporozo. Kosti postanejo krhke in šibke, tveganje za zlome se poveča. Raziskave so pokazale, da lahko ženske v 10 letih po menopavzi izgubijo kar 30 odstotkov svoje kostne mase ter da imajo ženske z izrazitimi vročinskimi oblivi in nočnim znojenjem običajno tudi večjo izgubo kostne gostote in večje tveganje za zlome kot ženske brez hudih simptomov.

V življenju smo izpostavljeni tudi težkim kovinam, ki se nato nalagajo v naših organih. Kar 90% svinca v telesu je shranjenega v kosteh. Ker se kosti po menopavzi začnejo razgrajevati veliko hitreje, se tudi svinec začne v večji meri sproščati v kri. To povečuje tveganje za visok krvni tlak, srčni zastoj, možgansko kap, motnje ledvičnega delovanja, glavobole, motnje spomina in koncentracije, nespečnost in nihanje razpoloženja.

Ko se zmanjša nivo estrogena, se poveča tudi tveganje za bolezni srca in ožilja, ki so sicer v naših krajih vodilni vzrok smrti tako pri ženskah kot pri moških. Mlajše ženske imajo manjše tveganje za srčno-žilne bolezni kot moški, kasneje pa se tveganje pri obeh spolih izenači. Estrogen namreč spodbuja širjenje krvnih žil in pomaga ohranjati njihovo prehodnost, sodeluje pa tudi pri vzdrževanju primernega ravnovesja med dobrim (HDL) in slabim (LDL) holesterolom. Padec estrogena ob menopavzi je povezan z ožanjem žil, dvigom LDL, znižanjem HDL in kopičenjem holesterola v stenah žil, tudi tistih, ki vodijo v srce in možgane. Ta proces se imenuje ateroskleroza in lahko sčasoma povzroči srčni infarkt ali možgansko kap. Z redno telovadbo, zdravo prehrano in vzdrževanjem normalne telesne teže tveganje zmanjšamo, zato so takšni ukrepi tudi v starosti zelo pomembni.

Mnoge ženske se med prehodom v menopavzo in po menopavzi spopadajo s pridobivanjem telesne teže. Vlogo pri tem imajo lahko znižane vrednosti estrogena, pomemben dejavnik pa je tudi upočasnitev metabolizma zaradi staranja. Večina žensk poleg tega ni več toliko telesno aktivna kot v mladosti. Tudi mišično maso je s staranjem težje ohranjati, za mišice pa vemo, da v mirovanju porabijo več kalorij kot maščobno tkivo. Povečanje telesne teže je povezano z višjim tveganjem za visok krvni tlak in holesterol, sladkorno bolezen, srčni napad in možgansko kap.

Prehod v menopavzo lahko spremlja tudi sprememba vzorca porazdelitve telesne maščobe, ki se začne v večji meri nabirati v predelu trebuha. Ob tem upade nivo hormona adiponektina, ki povečuje občutljivost tkiv na inzulin (hormon, ki spodbuja vsrkavanje glukoze iz krvi v celice). Nižje koncentracije adiponektina so zato povezane z inzulinsko rezistenco, torej zmanjšano občutljivostjo na inzulin, kar povzroči porast krvnega sladkorja in pojav utrujenosti, lakote, motenj zbranosti in povišanega tveganja za sladkorno bolezen.

Krvni tlak se po menopavzi običajno poveča, kar je lahko posledica hormonskih vplivov, povišanja telesne teže ali hormonskega nadomestnega zdravljenja. Znižan nivo estrogena lahko sproži tudi bolečine v sklepih, zmoti delovanje ščitnice in povzroči spremembe v ustni votlini. Te se kažejo kot suha usta, povečano tveganje za karies in vnetja dlesni, sprememba okusa in sindrom pekočih ust, za katerega je značilna pekoča bolečina v ustih brez vidnih sprememb na sluznici. Veliko žensk poroča o težavah s koncentracijo in spominom, zgodnji nastop menopavze pa je povezan tudi s povečanim tveganjem za kasnejši razvoj demence. Pogoste so težave s spanjem, utrujenost, spremembe razpoloženja (tesnoba, depresija, strah, agresija, neodločnost, itd.) in občutek razbijanja srca (palpitacije). Zaradi padca ženskih hormonov lahko opazimo dlake tam, kjer jih prej ni bilo, npr. na bradi ali nad zgornjo ustnico. Zmanjša se tvorba kolagena, koža postane manj čvrsta, tanjša in bolj suha, pogosto pa je tudi redčenje in izpadanje las.

K izrazitosti težav lahko pripomorejo tudi zunanje stresne okoliščine, kot so smrt staršev, ločitev, izguba službe ali selitev otrok od doma. V večini primerov se težave v nekaj letih zmanjšajo, nekatere izmed njih pa imajo lahko dolgoročne posledice.

Moram k zdravniku?

Značilni znaki ponavadi zadostujejo, da menopavzo že sami jasno prepoznamo. Pregled pri ginekologu svetujemo, ko imajo spremembe močan učinek na vsakdanje življenje in opazno znižujejo njegovo kakovost. Pred pregledom opazujte svoje telo in si zabeležite pogostost in izrazitost pojavljanja simptomov.

Preiskave za diagnozo menopavze ponavadi niso potrebne. Pri mlajših bolnicah, pri katerih nismo prepričani, ali gre za zgodnji začetek menopavze ali pa leži vzrok težav kje drugje, lahko izmerimo vrednosti nekaterih hormonov:

• folikle stimulirajočega hormona (FSH), ki se v obdobju menopavze zviša,
• estrogena, ki se v obdobju menopavze zniža,
• prolaktina, katerega povišane vrednosti so povezane z motnjami ovulacije in lahko povzročijo izostanek menstruacije,
• ščitničnih hormonov, saj lahko nepravilno delovanje ščitnice povzroči podobne simptome kot menopavza.

V času nerednih ciklusov pred menopavzo lahko ženska še vedno zanosi, zato je v primeru izostanka menstruacije smiselno narediti tudi nosečnostni test.

Tudi po menopavzi so potrebni redni pregledi in presejalna testiranja. Vsem ženskam svetujemo redno samopregledovanje dojk, mamografijo, PAP testiranja, merjenje kostne gostote (za odkrivanje osteoporoze), sodelovanje v programu Svit ter kontrole krvi, urina in krvnega tlaka. Če po menopavzi opazite vaginalno krvavitev, čimprej obiščite zdravnika, saj je lahko znak resne bolezni.

Kako si lahko pomagate sami?

Znanstvenih dokazov o njihovi učinkovitosti zaenkrat še nimamo, vendar nekatere ženske poročajo o pozitivnih učinkih rastlinskih estrogenov (fitoestrogenov), žajblja, grozdnate svetlike, črne detelje, kitajske angelike, ginsenga, kave kave, olja dvoletnega svetlina, ginkgo bilobe, šentjanževke, divjega jama in drugih rastlin oz. rastlinskih izvlečkov. Če jemljete zdravila ali druga prehranska dopolnila, se pred njihovo uporabo posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom, saj lahko pride do medsebojnih interakcij.

Jejte uravnotežene obroke z veliko zelenjave, sadja in kalcija ter omejite vnos predelane hrane in sladkorja. Svojega zdravnika povprašajte, če potrebujete dodatek kalcija, vitamina D ali katero drugo prehransko dopolnilo. Ne kadite, saj kajenje stimulira nastanek vročinskih oblivov, poleg tega pa povečuje tveganje za bolezni srca in ožilja, osteoporozo in različne vrste raka. Zelo pomembna je tudi redna telesna aktivnost, pri čemer ne pozabite na vaje za moč, ki bodo upočasnile izgubo mišične mase.

Pri težavah z vročinskimi oblivi in nočnim znojenjem lahko včasih pomagajo čisto preprosti ukrepi. Oblecite se v plasteh, ponoči prižgite klimo ali ventilator in imejte vedno pri roki kozarec hladne vode. Vročinski oblivi so pogosto tudi posledica določenih sprožilnih dejavnikov, kot so vroča pijača, kofein, začinjena hrana, alkohol, stresni dogodki, visoke zunanje temperature ali kajenje. Poskusite ugotoviti, katere okoliščine delujejo kot sprožilec v vašem primeru in se jim izogibajte, če je to mogoče.

Pri nihanju razpoloženja in tesnobi v času menopavze lahko pomagajo sprostitvene tehnike, redno gibanje, dovolj počitka in zmanjšanje izpostavljenosti stresu. Če opažate izrazito slabo razpoloženje ali prepoznate simptome depresije, se čimprej pogovorite s svojim zdravnikom.

Svetujemo tudi izvajanje Keglovih vaj, s katerimi krepimo mišice medeničnega dna in preprečujemo urinsko inkontinenco. Natančnejši opis postopka izvedbe najdete v članku o urinski inkontinenci.

V primeru težav s suhostjo nožnice vam lahko pomagajo vaginalni lubrikanti. Za umivanje spolovila uporabljajte blage izdelke, ki so namenjeni uporabi na intimnem predelu, in se izogibajte agresivnejšim odišavljenim milom in penečim kopelim.

Kako vam lahko pomaga zdravnik?

Menopavza je naraven proces, ki sam po sebi ne zahteva zdravljenja. Kadar pa simptomi močno vplivajo na kvaliteto življenja, imamo na voljo več možnosti, s katerimi lajšamo neprijetne težave in obvladujemo kronične spremembe.

Hormonsko nadomestno zdravljenje

S hormonskim nadomestnim zdravljenjem (HNZ) nadomeščamo ženske spolne hormone, ki jih pred menopavzo proizvajajo jajčniki. Najpomembnejši med njimi je estrogen, ki sodeluje pri uravnavanju menstrualnega ciklusa, razgradnji in tvorbi kosti, strjevanju krvi, uravnavanju holesterola ter delovanju možganov, kože, sluznic, mišic medeničnega dna in drugih telesnih struktur. Predpišemo ga lahko samega ali v kombinaciji z progestinom (sintetično obliko hormona progesterona). Progesteron prav tako sodeluje v menstrualnem ciklusu, in sicer sproži luščenje maternične stene in menstrualno krvavitev, kadar ne pride do oploditve jajčeca. Dodajanje estrogena brez progestina povečuje tveganje za nastanek raka endometrija (notranjega sloja maternice), zato pri večini žensk uporabljamo kombinirano terapijo in tako tudi natančneje posnemamo naravni menstrualni ciklus. Estrogen brez progestina lahko prejemajo ženske, ki so imele pred tem odstranjeno maternico in zato za rakom endometrija ne morejo zboleti.

Večina žensk HNZ jemlje v obliki tablet, na voljo pa so tudi injekcije, obliži, vaginalne kreme, vaginalete (vaginalne tablete) in obročki. Pripravke za lokalno vaginalno uporabo predpisujemo ženskam, ki se spopadajo predvsem s težavami v področju nožnice in sečil, ter ženskam, pri katerih zdravil s sistemskim delovanjem zaradi različnih razlogov ne smemo uporabiti.

Jasno je, da je hormonsko nadomestno zdravljenje zelo učinkovito pri lajšanju zmernih do hudih simptomov menopavze, vendar dolgotrajna uporaba prinaša tudi nekaj tveganj, zato se priporoča jemanje najmanjšega še učinkovitega odmerka najkrajši možni čas. Ob terapiji so potrebne redne vsakoletne kontrole, na katerih pretehtamo potrebo po nadaljevanju zdravljenja in se pravočasno odločimo za prekinitev. Večina žensk se zdravi manj kot 5 let, kar velja za varno obdobje. Daljšega zdravljenja so deležne bolnice, pri katerih ocenimo, da koristi zaradi podaljšanega jemanja pretehtajo nad tveganji, ter bolnice s prezgodnjo menopavzo, pri katerih lahko z zdravljenjem brez dodatnih tveganj nadaljujemo do običajne starosti ob menopavzi. To nakazuje, da je tveganje bolj kot s prejemanjem HNZ povezano s skupno količino hormonov, ki jim je telo izpostavljeno v življenju.

Že od uvedbe HNZ se pojavljajo pomisleki, da lahko podaljšanje izpostavljenosti hormonom sproži nastanek raka dojk, vendar raziskave kažejo, da kratkotrajno jemanje HNZ (manj kot 5 let) tveganja ne zvišuje. Kasneje se tveganje sicer poviša, vendar je še vedno primerljivo z drugimi dejavniki tveganja, kot so zgodnji pojav prve menstruacije, pozna menopavza, prekomerno uživanje alkohola in telesna neaktivnost. Ženskam, ki so že prebolele raka dojke ali imajo bolezen v ožji družini, se zdravljenje kljub temu odsvetuje.

Hormonska nadomestna terapija je lahko povezana tudi z nekaterimi stranskimi učinki, kot so povečano zadrževanje vode v telesu, občutljivost dojk, slabost, glavoboli, poslabšanje težav z migrenami, napihnjenost, nihanje razpoloženja, zaprtje, povečan apetit, itd. Te simptome je velikokrat mogoče ublažiti s spremembo odmerka, zato jih zaupajte svojemu ginekologu. HNZ poveča tudi tveganje za nastanek krvnih strdkov, ki lahko nato po venah potujejo proti pljučem in zamašijo pljučne žile, čemur pravimo pljučna embolija.

Vendar pa ima HNZ tudi kar nekaj prednosti. Ne le da lahko močno olajša neprijetne simptome menopavze, ampak ščiti tudi pred osteoporozo in rakom debelega črevesja ter zmanjša tveganje za nastanek sladkorne bolezni, saj estrogen pozitivno vpliva na presnovo glukoze in inzulina. Pri večini kandidatk za HNZ prednosti prevladajo nad možnimi tveganji, vendar pa se je o terapiji potrebno odločati pri vsaki posameznici posebej glede na njene simptome in zdravstveno stanje. Zdravil ne predpišemo v primeru neurejenega krvnega tlaka, bolezni jeter, raka endometrija ali dojk, trombofilije (nagnjenosti k prekomernemu strjevanju krvi), prebolele globoke venske tromboze ali trombembolije, porfirije (presnovne motnje), otoskleroze (bolezni srednjega ušesa) in nekaterih drugih stanj. Pomembno je tudi, da pred začetkom jemanja HNZ zdravnika opozorite, če jemljete katera koli druga zdravila, saj lahko prihaja do medsebojnih interakcij (zmanjševanja ali povečevanja njihovega učinka).

Druga zdravila in terapije

Poleg HNZ se lahko v nekaterih specifičnih primerih predpišejo tudi nekatera druga zdravila, kot so antidepresivi iz skupine selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI), gabapentin, klonidin in propranolol. Pogosto se uporabljajo tudi zdravila za preprečevanje ali zdravljenje osteoporoze (npr. bisfosfonati), ki pomagajo zmanjšati izgubo gostote kosti in tveganje za zlome, dobre rezultate pri razpoloženjskih in vedenjskih spremembah pa lahko dosežemo tudi s kognitivno vedenjsko terapijo in hipnoterapijo.

Kaja Mohorko, dr. med.

Izdelke, ki vam lahko pomagajo, najdete tudi tukaj.