Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu kozmetičnih izdelkov - 4. del

Sestavine

Zadnji del iz serije "Na kaj moramo biti pozorni ob nakupu kozmetičnih izdelkov?" se posveča sestavinam. Ne jemljite tega seznama kot svete knjige, še zdaleč ne želim, da bi kdaj to postal. Upoštevajte ga le kot skupek namigov.

Morda boste na tem seznamu pogrešali kakšno sestavino, ki jo najdete na vseh "samo-tega-ne" seznamih - deloma zato, ker menim, da je večina že več kot dobro seznanjena z različnimi problematičnimi sestavinami, deloma pa zato, ker marsikatere izmed tistih sestavin niso ravno takšen bav-bav, kot bi marsikdo rad želel predstaviti.

Morda boste na tem seznamu našli sestavine, ki jih niste pričakovali ali pa jih niste našli nikjer drugje. Tudi sestavine, ki so sprejete za uporabo v naravni kozmetiki. Vendar ta objava ne želi biti seznam sestavin, ki niso v skladu z Ecocert certifikatom, prav tako ne želi biti seznam nevarnih sestavin. Naj bo jasno: večina sestavin, ki dejansko niso primerne za nego kože, sploh niso škodljive. Nesmiselne, problematične za okolje, nerazgradljive - da, vendar ne škodljive.

Naj bo to samo majhen seznam sestavin, ki znajo biti problematične. Bodite pozorni nanje, ko kupujete vaše izdelke: nekatere lahko postanejo problematične šele, če so na prvih mestih INCI, nekatere pa so težavne tudi v izredno nizkih koncentracijah. Skratka: skrbno berite INCI in še bolj skrbno ga presojajte, vendar ne po eni sami sestavini - pomembna je formula!

Alkohol

Ne glede na to, ali je rastlinskega izvora ali pač kakršenkoli drug, je to še vedno alkohol. Nekatere nemške bio, eko in holistične hiše vključujejo v svoje izdelke velike količine alkohola. Alkohol denaturira beljakovine, iz katerih je sestavljena vsaka celica človeške kože. Denaturacija vodi v smrt celice. Alkohol ni problematičen, če ga je v formuli le nekaj odstotkov, postane pa težaven, ko ga najdemo na prvih mestih v INCI. Še posebej smo lahko zaskrbljeni takrat, ko na dnu seznama ne najdemo nobenega konzervansa. Takrat je količina alkohola v izdelku krepko čez 10%. Takšnih izdelkov se raje izogibajte, saj alkohol suši kožo in tudi lase in lasišče.

Etoksilirane in propoksilirane sestavine

Prepoznate jih po končnici –eth (npr. Sodium laureth sulfate, Steareth-20), po imenih Polysorbate (npr. Polysorbate 20, Polysorbate 80), po začetnici PEG (npr. PEG-40 hydrogenated castor oil, PEG-20 sorbitan monolaurate), po začetnici PPG (PPG-15 Stearyl ether).

Etoksilirane in propoksilirane sestavine so zelo pogoste v vseh komercialnih izdelkih, njihova narava pa je lahko zelo raznolika: lahko so emulgatorji, detergenti, zgoščevalci, olja itd. Naravna kozmetika jih prepoveduje. Razlog za to je precej preprost: proizvodni proces vključuje strupene snovi, hkrati pa lahko v končnem izdelku ostaja določena količina toksičnih snovi.

Etoksilacija je kemijska reakcija, pri kateri določena snov reagira z etilen oksidom, močno strupenim plinom. Pri propoksilaciji snov reagira s propilen oksidom. Za kozmetične namene se postopek etoksilacije/propoksilacije najpogosteje uporablja za proizvodnjo površinsko aktivnih snovi, torej po domače povedano raznih penečih se snovi za izdelavo mil in šamponov ter emulgatorjev. Izhodiščna molekula so navadno razni alkoholi, fenoli ali amini. 

Problem sestavin, pridobljenih s postopkom etoksilacije/propoksilacije je večplasten. Kot že rečeno, je za etoksilacijo/propoksilacijo potrebno uporabljati etilen oksid/propilen oksid, ki sta močno strupena. Končni produkt etoksilacije/propoksilacije – torej razne PEG-, PPG- in –eth kozmetične sestavine – pa je zelo malo strupen ali nestrupen (pri čemer »strupen« ni sinonim za »dražilen«, »nerazgradljiv« ali drugo!). Dejanski problem ni toliko etoksilirana/propoksilirana sestavina, temveč prisotnost 1,4-dioksana in drugih strupenih snovi. Sestavine, pridobljene s postopkom etoksilacije, so toliko bolj problematične, kolikor več molov etilen oksida/propilen oksida je pripetih na osnovno molekulo, saj se s tem poveča tudi možnost tvorbe 1,4-dioksana med etoksilacijo. 

Pri etoksiliranih in propoksiliranih snoveh tako govorimo o stopnji etoksilacije/propoksilacije – prav stopnja etoksilacije/propoksilacije določa, ali je snov bolj ali manj nevarna. Višja kot je stopnja etoksilacije/propoksilacije, bolj potencialno nevarna je snov. Stopnjo etoksilacije/propoksilacije lahko razberemo kar z INCI imena: vsem oznakam namreč navadno sledi neka številka. Ta številka nam pove, koliko molov etilen oksida/propilen oksida je bilo med postopkom etoksilacije/propoksilacije pripetih na en mol osnovne molekule. Višja kot je številka, bolj problematična je sestavina; če številke ni, gre navadno za nizko stopnjo etoksilacije/propoksilacije.

Naftni derivati: parafin, vazelin ipd.

Naftni derivati so v kozmetiko vstopili šele v prejšnjem stoletju, vendar so se zelo močno zakoreninili. Pred rastlinskimi olji imajo namreč ogromno prednosti: dajejo vedno enake rezultate, nimajo vonja, nimajo barve, ne postanejo žarki in sami po sebi ne sprožajo alergičnih reakcij.

Naj bo takoj jasno: naftni derivati za človeka niso tako zelo škodljivi kot bi vas vsi »teroristi zdravega življenja« radi prepričali. Zaradi njihovega izvora in postopka pridobivanja in prečiščevanja lahko vsebujejo določeno količino primesi. Le-te so lahko potencialno nevarne oz. rakotvorne, vendar pa so zakoni in mejne vrednosti precej stroge, hkrati pa morajo vse kozmetične sestavine slediti točno določenim normam. Govoriti, da je zato sam naftni derivat rakotvoren, ni ravno resnica…

Naftni derivati imajo predvsem veliko drugih negativnih lastnosti: so škodljivi za okolje in človeški koži povsem tuji, neuporabni. Človeška koža jih ne prepozna in jih ne asimilira, zato ostanejo na površini. Kože ne nahranijo, temveč le »zaprejo«. Njihov učinek je podoben, kot bi si obraz ovili v kuhinjsko folijo… Vendar pa hkrati ravno to njihovo lastnost, da v kožo ne prodrejo, temveč ostanejo samo na površini, pridno izkorišča farmacevtska industrija. Za farmacevtske potrebe so naftni derivati pravzaprav idealna izbira, zato se nikar ne zmrdujte, ko boste naslednjič v kakšnem mazilu proti herpesu odkrili ta nadležni parafin. Vedite, da je to z zdravstveno-kozmetičnega stališča ena izmed boljših izbir.

Niso pa naftni derivati dobri v klasični kozmetični negi, saj kožo samo zaprejo, ne morejo pa je nahraniti. Zato se izogibajte izdelkom, ki vsebujejo naftne derivate in posegajte raje po izdelkih, ki vsebujejo rastlinska olja. Morda koža ne bo tako mehka na otip, morda se vam bo pod prsti zdela krema manj hranljiva, vendar verjemite, da bo vaša koža na dolgi rok bolj hvaležna za naravno nego.

Silikoni

Podoben učinek kot naftni derivati imajo na kožo tudi silikoni. S kožo nimajo ravno veliko skupnega, vendar se kljub temu na široko uporabljajo v raznoraznih kozmetičnih izdelkih: emulzijah, šamponih, balzamih itd. Razlogov za to je več: kot naftni derivati tudi silikoni nimajo barve, nimajo vonja in ne postanejo žarki, hkrati pa lahko z njimi dosegamo čudovite rezultate: koža in lasje se zdijo svilnati, gladki, hkrati pa izredno lahki, nemastni. 

Vendar pa silikonov koža ne prepozna, pravzaprav je njihov učinek le velika varka. Kar čutimo kot »mehko kožo« je v resnici le tanka mehka plast silikonov… Prepoznate jih po končnicah –thicone (npr. Dimethicone) ali –siloxane (npr. Cyclopentasiloxane). Kozmetična industrija pa se zaradi vse večjega znanja potrošnikov zateka tudi k »alternativnim« poimenovanjem, zato lahko marsikdaj najdete tudi kakšno drugo ime. Dimetikon je lahko tudi Dimeticon-Copolyol, E900, Polysilane itd. 

Med silikone spada tudi cela kopica sestavin, ki se uporabljajo v šamponih in balzamih za povečanje mehkobe in sposobnosti česanja las. Le-ti pogosto nimajo nič skupnega s končnicami –thicone ali –siloxane, njihovo ime nakazuje samo to, da je sestavina kvaternizirana. Kvaternizirane sestavine so kationske (torej imajo lastnosti balzamov). Mednje spada Quaternium 80 (gre za kvaterniziran polidimetilsiloxan), Quaternium 22, Quaternium 19, Polyquaternium 7 itd. Velja opomniti, da niso vse sestavine, ki vsebujejo ime »quaternium« ali »polyquaternium« dejansko tudi silikoni. Quaternium 15 je tako konzervans (zelo strupen, kakorkoli), Quaternium-79 hydrolyzed milk protein pa so kationske hidrolizirane mlečne beljakovine. 

Formaldehid in ostale sestavine, ki lahko tvorijo formaldehid

Če je le mogoče, se izogibajte vsem sestavinam, ki so znane kot tvorci formaldehida. Formaldehid je plin, dobro topen v vodi in močno strupen, rakotvoren, alergen in mutagen. Zaradi svojih odličnih konzervirnih lastnosti se formaldehid uporablja tudi za balzamiranje. 

V kozmetiki se formaldehid uporablja kot konzervans, prav tako so konzervansi ostale spojine, ki lahko sproščajo formaldehid: DMDM hydantoin, Imidazolidinyl urea, Diazolidinyl urea, Sodium hydroxymethyl glycinate, 2-Bromo-2-nitropropane-1,3-diol ali Bronopol, Benzylhemiformal, Quaternium 15.

Triklosan

Tudi triklosan (INCI: Triclosan) ni ravno zaželjena sestavina pri izbiri kozmetičnih izdelkov. Našli ga boste v izdelkih za ustno nego (vodice, zobne paste) saj zelo učinkovito deluje na bakterije v ustni votlini in kot antiseptik. Poleg tega ga najdete tudi v dezodorantih, kjer prepreči razvoj bakterij, ki so odgovorne za rakzrajanje potu in posledično neprijeten vonj, ter v mnogih drugih izdelkih.

Med proizvodnjo kot tudi med razkrajanjem molekule naj bi se tvorili dioksini (strupene snovi, ki se nalagajo v človeškem telesu). Prav tako se v človeškem telesu nalaga tudi sam triklosan, s to razliko, da lahko brez večjih težav vstopi v obtok, pride do možganov ali se prenaša ob dojenju z materinim mlekom. Bolj dolgotrajna uporaba triklosana (ki ima antiseptične in protibakterijske lastnosti) povzroča razvoj močno odpornih bakterij. Nekatere študije so pokazale, da lahko oslabi srčno in ostale človeške mišice. Nenazadnje velja opomniti, da je močno škodljiv za okolje.

Izvleček grenivkinih pešk

Ne glede na to, kaj so vam vsega dobrega natvezili o grenivkinih peškah oz. njihovemu izvlečku, se izdelkom, ki ga vsebujejo, raje izogibajte. Njegovo INCI ime je Grapefruit seed extract. Izvleček grenivkinih pešk je velika… laž. Pravzaprav še slabše, saj je to velika strupena laž. O izvlečku grenivkinih pešk so namreč kar precej časa pisali kot o naravnem konzervansu in naravnem zdravilu za vse tegobe in zdravstvene težave, povezane z bakterijami, kandido itd. Popularnost izvlečka je prišla celo tako daleč, da so jo (v naivnem prepričanju, da so vse obljube resnične) začeli uporabljati v čebelarstvu.

Problem se je izkazal kasneje, ko so nekateri izvlečki dejansko bili učinkoviti, nekateri pa ne. Zato so izvlečke poslali na analizo in izkazalo se je, da so vse protibakterijske, antiseptične in konzervirne lastnosti dejansko sad strupenih primesi, ki so bile izvlečku dodane ali so v izvlečku ostale po ekstrakciji: že zgoraj omenjeni triklosan, parabeni, benzetonijev klorid, benzalkonijev klorid itd.

Parabeni

Med »škodljive« pogosto uvrščamo tudi parabene. Gre za ene izmed najbolj pogosto rabljenih konzervansov v kozmetični industriji. Parabenov je veliko, prepoznamo jih po končnici –paraben: Methylparaben, Propylparaben, Ethylparaben itd., včasih pa se skrivajo tudi pod drugimi imeni: Methylparaben je tako tudi Benzoic acid 4-hydroxy-methyl ester, p-Carbomethoxyphenol, Methyl-4 hydroxybenzoate, Methyl parahydroxybenzoate, Parahydroxybenzoate ester itd.

Velja povedati, da je parahidroksibenzoična kislina prisotna v naravi in ni škodljiva, parabeni (torej estri te kisline) pa so prisotni tudi v nekaterih (užitnih) rastlinah. Vrsto let so posamezne študije dokazovale sum na škodljivost parabenov, ali bolje rečeno: interpretacija teh študijev je dokazovala možnost škodljivosti teh snovi. Različne analize in drugi študiji so vzpostavili povezavo med rakastimi tvorbami in parabeni ter njihovo interferenco v delovanju estrogenov.

Večkrat zaporedoma je Evropska komisija vzela pod drobnogled vse študije in ostale dokaze ter preučila dejansko škodljivost v kozmetičnih izdelkih. Enoznačnega odgovora, ki bi potrjeval škodljivost parabenov, pa dejansko še nismo dobili. S strani Evropske komisije so zato parabeni označeni kot »varni za potrošnika«, pri čemer so največje dovoljene količine poostrene.

Parabeni niso ravno največji bavbav v celotni kozmetični industriji, bolj se gre bati drugih konzervansov (kot npr. DMDM hydantoin). Vsekakor se je bolje izogibati izdelkom, ki so konzervirani s parabeni, pri čemer bodite posebej pozorni na to, da otrok ne izpostavljate izdelkom, ki jih vsebujejo.

Natrijev benzoat in kalijev sorbat

Kot zadnjo pikico na i velja pri konzervansih opomniti tudi na dvojico natrijevega benzoata (INCI: Sodium benzoate) in kalijevega sorbata (INCI: Potassium sorbate). Ne boste jih našli na nobenem seznamu »nevarnih sestavin« in drugih »izogibajte-se-straneh«, pa vendar bi jih osebno rada uvrstila med sestavine, na katere moramo biti pozorni.

Obe sestavini spadata med konzervanse, dovoljene tudi v prehrambeni industriji. Dovoljena sta v naravni kozmetiki in sta seveda v skladu z mnogoterimi certifikati. Nista škodljiva za človeka in tudi ne za okolje. Kje torej tiči problem, se boste vprašali?

Natrijev benzoat in kalijev sorbat povzročata ogromno alergičnih reakcij, še posebej pri ljudeh z občutljivo kožo – celo več alergij, kot prenekateri drugi sintetični konzervansi. Alergična reakcija ni takojšnja, temveč se pokaže šele po daljši uporabi. Daljša kot je izpostavljenost kože, večja je možnost alergične reakcije: izpuščaji, koprivnica, dermatitis itd. S prenehanjem uporabe izdelkov, ki vsebujejo natrijev benzoat in kalijev sorbat, alergija mine.

V primeru, da imate močno reaktivno kožo, ki je podvržena alergijam in koprivnici oz. če imate občutljivo kožo, se izogibajte dolgotrajni uporabi izdelkov, ki vsebujejo omenjena konzervansa. Izdelek, ki ga uporabite enkrat na teden, vam po vsej verjetnosti ne bo povzročil reakcij, če pa kupujete kremo, ki jo boste uporabljali vsak dan, bodite pri nakupu pozorni na omenjeno dvojico.

Triethanolamine in TEA, DEA, MEA

Trietanolamin je kompleksna molekula, ki se v kozmetiki uporablja predvsem kot šibka baza. V naravni kozmetiki jo povsem nadomešča natrijev hidroksid (NaOH), v klasični komercialni kozmetiki in žal tudi v izdelkih, ki se pretvarjajo, da so naravni, pa ima trietanolamin posebno mesto.

Kot šibka baza v osnovi služi trem ciljem: za uravnovešanje pH, za nevtralizacijo akrilatnih zgoščevalcev ter za umiljanje maščob (in posledično emulgiranje). Prav zaradi teh lastnosti ga boste našli v vseh gelih iz aloje, ki so zgoščeni z akrilati ter tudi v nekaterih kremah, ki so izdelane na osnovi mila. Če trietanolamin v formuli zmešamo skupaj s stearinsko kislino (maščobna kislina), se le-ta umili, milo pa lahko da emulzijo.

Trietanolamin ima kljub vsemu še eno slabo lastnost: lahko tvori nitrosamine, ki so močno rakotvorni. Enako velja za vse ostale etanolamine in njihove derivate. Le-ti se navadno uporabljajo v izdelkih za prhanje in v šamponih, kjer nastopajo kot neionske površinsko aktivne snovi. Prepoznamo jih po oznaki TEA (kratica za trietanolamin), DEA (dietanolamin) ali MEA (monoetanolamin), obstaja pa jih ogromno različnih: Cocamide MEA, DEA-cetyl phosphate, TEA-lauryl sulfate itn.

Tako kot trietanolamin in ostali derivati etanolamina tudi vse te površinsko aktivne snovi lahko tvorijo rakotvorne nitrosamine, poleg tega pa so precej agresivne in močno dražijo kožo. Pri izbiri šamponov ter izdelkov za prhanje bodite zato posebej pozorni na prisotnost raznih TEA, MEA in DEA sestavin. Izbirajte čimbolj uravnoteženo formulo, ki jih po možnosti ne vsebuje.

SLS (natrijev lauril sulfat) in Sodium coco-sulfate

O njih ni kaj veliko posebnega za napisati. O natrijevem lauril sulfatu vemo že veliko: naravna in certificirana površinsko aktivna snov, ki se uporablja v različnih izdelkih za prhanje in šamponih, vendar spada med ene izmed najbolj agresivnih. Izogibajte se izdelkom, ki jo vsebujejo, še posebej tistim, ki jo imajo med prvimi sestavinami. Podobno velja tudi za Sodium coco-sulfate: čeprav ne tako demoniziran kot njegov brat SLS, ima tudi Sodium coco-sulfate podobne agresivne lastnosti. Zato se nanj nikar preveč ne zanašajte. 

Dišave in eterična olja

O dišavah bi lahko razpravljali v nedogled, pa vendar boste izdelek brez dišav (INCI: Parfum ali Fragrance) težko našli. Dišave so posebej problematične le takrat, ko imate posebej reaktivno kožo, ki se na vsak dražljaj odzove z alergično reakcijo. Vendar vedite, da eterična olja v takem primeru niso boljša alternativa: eterična olja prav tako vsebujejo alergene (nekatera celo krepko več, kot dišavna olja!) in ravno tako sprožijo kožno reakcijo. Tako kot sestavine iz umetnih dišav tudi sestavine eteričnih olj preidejo v obtok in nikar ne mislite, da je njihov »naravni izvor« olajševalna okoliščina. Prej nasprotno! Dišavna olja ne bodo povzročile splava. Pa morda veste, koliko eteričnih olj lahko povzroči splav in koliko jih je prepovedanih med nosečnostjo?!

Tako dišave kot eterična olja lahko izzovejo alergično reakcijo. Če imate močno občutljivo kožo (dermatitis, rozacea ipd) se izogibajte kateremukoli izdelku, ki vsebuje dišave ali eterična olja. Občutljiva koža namreč lahko močno reagira tudi na vsa na videz "dobra" eterična olja. V primeru, da nimate težav s kožo, pa ste lahko pri uporabi izdelkov, ki vsebujejo eno ali drugo sestavino, mirni.

Nenazadnje: dišave, dišavne mešanice ali mešanice eteričnih olj so v INCI seznamu označene z istim imenom Parfum ali Fragrance, pri čemer ne morete vedeti, ali je to skupek sintetičnih ali naravnih molekul iz eteričnih olj. Zapis "odišavljeno z eteričnimi olji" je tako samo dobra volja proizvajalca, da jasno pove, kakšne dišave uporablja. Vendar kot že rečeno: eterična olja niso nujno manj škodljiva.

Tončka Mavrič
avtorica bloga Moja domača kozmetika