Potovalna driska

Potovalna driska po nekaterih podatkih prizadane kar med 30% in 70% potnikov - odvisno od destinacije in letnega časa potovanja. Vzrok prebavnih težav je pri bolj občutljivih posameznikih lahko že spremenjen prehranski režim, večkrat pa gre za okužbo. Najpogostejši povzročitelji so bakterije, med katerimi izstopajo E. Coli, kampilobakterji, šigele in salmonele. Po pogostosti bakterijski driski sledi virusna, ki jo prav tako lahko povzročajo številne različne mikrobne vrste, npr. norovirusi in rotavirusi. Možen vzrok driske je tudi okužba s paraziti, npr. Giardio, kriptosporidijem ali amebami.

Tveganje za nastanek potovalne driske

Najpomembnejši dejavnik tveganja je zagotovo potovalna destinacija. V grobem lahko tveganje razdelimo na tri stopnje: nizko, srednjo in visoko. Države z nizkim tveganjem vključujejo npr. ZDA, Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo, Japonsko in države v severni in zahodni Evropi. Med države s srednjim tveganjem spadajo vzhodnoevropske države, Južna Afrika in nekateri karibski otoki, visoka stopnja tveganja pa zajema večino Azije, Afrike ter Srednje in Južne Amerike.
Bolj tvegana so okolja s toplejšim in bolj vlažnim podnebjem, v katerem mikrobi lažje preživijo in se širijo. Tvegana so tudi območja z omejenim dostopom do vzdrževanih vodovodov in čistih toaletnih prostorov ter območja z neustrezno električno napeljavo. Pogosti izpadi elektrike so namreč povezani s slabšim delovanjem hladilnikov in zamrzovalnikov, kar lahko povzroči neprimerno shranjevanje živil v trgovinah in restavracijah. Pogosta težava je tudi pomanjkanje pitne vode, ki povzroča neustrezno higieno rok, delovnih površin, pripomočkov in živil, pripravljenih s takšno vodo.
Največkrat je vir povzročiteljev bolezni živilo, onesnaženo s fekalijami. Slednje se lahko na živilo prenesejo z onesnaženo vodo ali pa nanj zaidejo med pripravo hrane z umazanimi rokami. Med tvegana živila spadajo npr. solate, neolupljeno sadje, surovo ali slabo kuhano meso ali morski sadeži, nepasterizirano mleko in mlečni izdelki ter pogreta hrana (večina mikrobov se namreč med kuhanjem ali pečenjem uniči, med pogrevanjem pa ne).
A zakaj lahko med potovanji opazujemo domačine, ki kljub nepazljivosti in neustrezni higieni ne zbolijo? Razlog leži v njihovi prilagojenosti na mikrobe, ki prevladujejo na tistem geografskem območju. Človeški organizem se namreč navadi na bakterije in viruse, s katerimi pogosto prihaja v stik, in se jim zato lažje uspešno upre. Ko med potovanjem zamenjamo okolje, pridemo v stik z mikrobi, ki jih naše telo ne pozna in zato nanje burno odreagira.
Bolj ogroženi so ljudje z oslabljenim imunskim sistemom, sladkorno boleznijo, vnetnimi črevesnimi boleznimi, jetrno cirozo in drugimi stanji, ki povečajo dovzetnost za okužbe. Ker želodčna kislina ubija mikrobe, so črevesne okužbe pogostejše tudi pri ljudeh, ki jemljejo zdravila za nevtralizacijo ali zmanjševanje izločanja želodčne kisline.

Simptomi

Bolezen se lahko kaže z različno hudimi simptomi - od blagih bolečin v trebuhu z rahlo tekočim blatom do hudih trebušnih krčev s krvavo drisko, zvišano telesno temperaturo in bruhanjem. V večini primerov gre sicer za nenevarno samoomejujočo bolezen, ki zahteva le nekaj dni počitka in zadostno nadomeščanje izgubljenih tekočin. Nevarnejša pa lahko postane pri tistih bolnikih, ki dehidracijo težje kompenzirajo, npr. pri otrocih, nosečnicah, starejših osebah in osebah z zmanjšano odpornostjo oz. oslabljenim imunskim sistemom. Te skupine bolnikov naj v primeru težav hitreje poiščejo zdravniško pomoč. Zdravi odrasli ljudje bolezen po drugi strani največkrat prebolijo brez strokovne pomoči in dodatnega zdravljenja. Tudi pri njih pa je zdravljenje potrebno, če se pojavijo huda dehidracija, kri v blatu, neprenehno bruhanje, visoka telesna temperatura ali če hudi simptomi po nekaj dneh še vedno vztrajajo. Dehidracijo lahko prepoznamo po pojavu suhih ust, hude žeje, zmanjšane količine izločenega urina, temnega urina, utrujenosti, omotice in zmedenosti.
Bakterijska in virusna driska ponavadi izbruhneta že 6 do 72 ur po zaužitju mikroba, medtem ko je inkubacijska doba pri parazitih veliko daljša in največkrat traja 1-2 tedna. Če se driska pojavi že v prvih dneh potovanja, lahko torej z veliko verjetnostjo zatrdimo, da vzrok niso paraziti. Nezdravljena bakterijska driska običajno traja 3 do 7 dni, virusna pa nekoliko manj – 2 do 3 dni. Driska, ki jo povzročajo paraziti, nastopi manj nenadno in se praviloma kaže z blažjimi simptomi, a lahko brez zdravljenja traja tudi več tednov ali mesecev. Akutna okužba prebavil lahko pri nekaterih bolnikih sproži kronične prebavne težave, ki se nadaljujejo tudi po ozdravitvi okužbe, kar imenujemo postinfekcijski sindrom razdražljivega črevesja.

Preprečevanje

Potnikom v območja z visokim tveganjem se priporočajo različni ukrepi, s katerimi lahko zmanjšajo tveganje za pojav potovalne driske.
Zelo pomembna je higiena rok. Če imate dostop do pitne vode, si roke čim večkrat umijte z milom. Vedno imejte pri sebi tudi dezinfekcijsko sredstvo v obliki spreja ali robčkov in si roke z njim očistite najmanj pred vsakim hranjenjem in po uporabi stranišča. Uživajte termično obdelano hrano, ki naj bo postrežena še vroča, izogibajte pa se vsej hrani, ki dlje časa stoji. Mikrobi prav tako niso navdušeni nad razmnoževanjem v suhi in zelo sladki hrani, zato lahko v higiensko oporečnih okoliščinah za spremembo brez slabe vesti namesto jabolka izberete kos kruha z Nutello. Na splošno velja, da smemo uživati le tisto sadje, ki ga lahko olupimo, in tisto zelenjavo, ki jo prej termično obdelamo. Pogost vir okužbe v državah s slabimi higienskimi razmerami je tudi nepasterizirano mleko oz. mlečni izdelki, npr. sladoled. Slednjega zato ne kupujte pri uličnih prodajalcih, temveč zapakiranega v trgovini. Pravzaprav je večina hrane, kupljene na ulici, pogost vzrok za težave. A tudi v navidez spodobnih restavracijah je čistoča kuhinje, krožnikov, pribora in kozarcev lahko vprašljiva. Najvarneje je torej, če si hrano pripravljate sami.
Pomembno je tudi, da kupujete ustekleničeno pijačo, pri čemer vedno preverite, če je embalaža še originalno zaprta. V nekaterih manj razvitih državah se dogaja, da ulični prodajalci v prazne plastenke dolivajo vodo iz pipe, ki jo nato prodajajo kot pitno vodo. Kadar naročate pijačo z ledom, vedno povprašajte, iz kakšne vode je led narejen. Kadar o neoporečnosti niste povsem prepričani, rajši naročajte pijače brez ledu. Zamrzovanje vode namreč v nasprotju s prekuhavanjem ne uniči vseh mikroorganizmov, lahko le zmanjša njihovo število. Ne pozabite tudi, da je potrebno ustekleničeno vodo uporabljati tudi za umivanje zob in da je priporočljivo imeti med prhanjem usta zaprta.
Kadar pitne vode ni na voljo, je najboljši način za razkuževanje vode njeno prekuhavanje. Voda naj vre vsaj 3 minute, saj le tako uničimo tudi odpornejše oblike mikroorganizmov. Poznamo tudi kemično dezinfekcijo (npr. jodiranje in kloriranje), ki pa ima svoje slabosti, zato jo uporabljamo le, če prekuhavanje ni mogoče. Jod in klor namreč v priporočljivih koncentracijah tudi ob podaljšanem času delovanja ne uničita nekaterih parazitskih povzročiteljev potovalne driske, npr. kriptosporidijev, poleg tega pa je njun učinek slabši v umazani motni vodi. Slednja namreč vsebuje snovi, ki nevtralizirajo dezinfekcijsko sredstvo, zato bi morali uporabiti višjo koncentracijo učinkovine, ki pa v takšni količini že lahko škoduje našemu zdravju. V primeru, da imamo na voljo le umazano motno vodo, je iz nje pred uporabo kemičnega dezinfekcijskega sredstva priporočljivo odstraniti usedline ali jo prefiltrirati s pomočjo prenosne čistilne naprave. Ta s posebnimi filtri zadrži različne škodljive snovi, med drugim tudi ciste in jajčeca parazitov, ki so na kemična sredstva odpornejša. Tako klor kot jod sta na voljo v obliki tablet in tekočine. Ker jod aktivno posega v delovanje človeškega telesa, se ga v namene razkuževanja ne priporoča uporabljati dlje kot nekaj tednov. Izogibajo pa naj se ge ljudje s ščitničnimi boleznimi in nosečnice zaradi možnega vpliva na otrokovo ščitnico.
Omenimo naj še prenosne sterilizatorje, ki mikrobe uničujejo s pomočjo UV svetlobe in delujejo tudi na odpornejše oblike in parazite. A kljub upoštevanju vseh priporočil za zmanjšanje tveganja potovalne driske nikoli ne moremo zagotovo preprečiti. Zbolijo lahko tudi tisti, ki sledijo vsem pravilom, za kar je najpogostejši vzrok verjetno slaba higienska praksa v lokalnih restavracijah. Prav zato je še posebej pomembno, da se na pot odpravimo pripravljeni in s seboj vzamemo tudi zdravila za lajšanje črevesnih težav. Koristi lahko tudi preventivno uživanje probiotičnih bakterij, ki naselijo črevesje in preprečujejo delovanje škodljivim mikrobom. Pred potovanjem na ogrožena območja je priporočljivo tudi cepljenje proti hepatitisu A, ki zagotavlja učinkovito zaščito več kot 10 let. Poznamo tudi cepivo proti tifusu, ki je sicer manj učinkovito in deluje le v dobri polovici primerov, in cepivo proti koleri, ki je zelo slabo učinkovito in se zato ne priporoča. Za večino povzročiteljev potovalnih drisk pa cepiv še ne poznamo.

Kaj storiti, če se driska kljub vsemu pojavi?

Najpomembnejši ukrep je nadomeščanje izgubljene tekočine in elektrolitov. V ta namen so v lekarnah na voljo posebne rehidracijske raztopine, pri blagih driskah pa zadostuje tudi zadostno uživanje navadne vode. Izogibati se je potrebno kofeinu in alkoholu, ki povečujeta količino izločenega urina in tako poslabšata dehidracijo. Posebej pozorni moramo biti, kadar driska nastopi pri otrocih ali starejših ljudeh, ki so za dehidracijo še dovzetnejši.
Zdravnik vam lahko predpiše tudi zdravila, ki zavirajo gibanje črevesja in tako začasno ublažijo simptome (npr. loperamid). Koristijo predvsem v situacijah, v katerih je dostop do stranišča omejen (npr. pri neodložljivih vožnjah z avtobusi). Ta zdravila bolezni ne zdravijo, temveč le začasno zaustavijo težave, ne smemo pa jih jemati v primeru pojava krvave driske ali povišane telesne temperature. Če so povzročitelji bolezni bakterije, antibiotiki trajanje simptomov v povprečju skrajšajo za en dan. Kljub temu jemanje antibiotikov pri večini oblik potovalne driske ni priporočljivo, saj koristi ne odtehtajo možnih škodljivih posledic. Uporaba je lahko namreč povezana z uničenjem koristnih črevesnih bakterij in pojavom alergijskih reakcij, poleg tega pa jemanje antibiotikov povečuje bakterijsko odpornost nanje. Tako se lahko zgodi, da antibiotik v kakšni drugi situaciji, ko ga bo bolnik še veliko bolj potreboval, ne bo več učinkovit. Jemanje antibiotikov lahko v redkih primerih povzroči tudi razraščanje bakterije Clostridium difficile, ki lahko povzroči hude poškodbe črevesja.
Tudi virusne driske se največkrat pozdravijo brez kakršnih koli dodatnih zdravil. Kadar pa ugotovimo, da dolgotrajno drisko povzroča okužba s paraziti, uvedemo terapijo s posebnimi antiparazitskimi zdravili, ki na parazite delujejo podobno uničujoče, kot antibiotiki delujejo na bakterije.

Kaja Mohorko, dr. med.