Sindrom razdražljivega črevesja

Sindromu razdražljivega črevesja pravimo tudi sindrom iritabilnega kolona, velikokrat pa ga označujemo kar z angleško kratico IBS. Je pogosta kronična motnja, ki prizadane debelo črevo in največkrat povzroča blage simptome, ki jih je mogoče nadzorovati z ustrezno dieto in spremembo življenjskega sloga. Pri nekaterih ljudeh pa se bolezen izrazi v hujši obliki, ki zahteva kompleksnejšo obravnavo. Težave pogosto vztrajajo vse življenje, a se lahko sčasoma izboljšajo.

Kako ga prepoznamo?

Klinična slika se lahko med posamezniki razlikuje, pogosto pa spominja na druge bolezni, zato diagnoza ni preprosta. V večini primerov se IBS pojavlja v obliki epizod, ki lahko trajajo le nekaj dni ali pa več mesecev skupaj. Nato se težave prehodno umirijo, a največkrat ne izginejo popolnoma. Simptomi se poslabšajo po zaužitju hrane in izboljšajo po odvajanju blata, značilno pa je tudi, da niso prisotni ponoči in bolnika ne prebujajo. Najpogosteje opazimo:

• bolečine in krče v trebuhu,
• napihnjenost,
• vetrove,
• drisko, zaprtje ali izmenjavanje obeh,
• pojav sluzi v blatu,
• občutek nujne potrebe po takojšnjem odvajanju blata,
• občutek, da kljub odvajanju blata črevesje ni popolnoma izpraznjeno.

Klinično lahko IBS razdelimo na 4 tipe glede na vrsto sprememb v odvajanju blata. Pri bolnikih, ki večinoma trpijo zaradi zaprtja, govorimo o IBS s prevladujočim zaprtjem (IBS-C), za katerega je značilno redko in oteženo odvajanje tršega blata. Pri tistih, ki večinoma trpijo zaradi driske, govorimo o IBS s prevladujočo drisko (IBS-D), za katerega je značilno pogosto odvajanje mehkega blata, pa tudi nenadna potreba po odvajanju, bolečine in nelagodje v trebuhu, napenjanje, slabost in občutek nepopolne izpraznitve črevesja. V hujših primerih IBS-D lahko posamezniki celo izgubijo nadzor nad odvajanjem. Možni sta tudi mešana oblika (IBS-M), pri kateri se izmenjujejo obdobja zaprtja in driske, ter IBS z minimalnimi spremembami v konsistenci blata (IBS-U). Da lahko postavimo diagnozo, morajo biti simptomi prisotni vsaj 3 mesece v zadnjih 6 mesecih.

IBS lahko pomembno vpliva na bolnikovo vsakdanje življenje. Poleg glavnih simptomov, naštetih zgoraj, bolnike pogosto prizadanejo tudi druge težave:

• pomanjkanje energije,
• nespečnost,
• bolečine v hrbtu,
• težave pri odvajanju vode (npr. nezmožnost zadrževanja vode in občutek nepopolne izpraznitve mehurja),
• bolečina med spolnim odnosom,
• pekoča zgaga,
• občutek depresije ali anksioznosti.

Kdaj je potrebno obiskati zdravnika?

Če opazite spremembo v odvajanju blata ali katere koli druge znake ali simptome IBS, obiščite svojega zdravnika, ki bo lahko postavil pravilno diagnozo in vam pomagal poiskati metode za uspešno lajšanje težav. Zdravnika takoj in brez odlašanja obiščite tudi v primeru, če se pojavijo spodaj našteti znaki ali simptomi, ki sicer niso značilni za IBS in lahko kažejo na druga, resnejša stanja:

• nepojasnjeno hujšanje,
• kri v blatu,
• črno blato,
• bruhanje,
• bolečine, ki se pojavljajo ponoči in vas prebudijo,
• driska, ki se pojavlja ponoči in vas prebudi,
• povišana telesna temperatura,
• oteklina ali zatrdlina v trebušnem ali analnem območju,
• znaki anemije (npr. utrujenost, bledica, vrtoglavica, pospešen srčni utrip).

Vzroki za nastanek

Vzroki za nastanek IBS ostajajo nepojasnjeni. Verjetno gre za kombinacijo okoljskih vplivov, genetskih dejavnikov, vnetnih procesov, preobčutljivosti na določeno hrano, prekomernega razraščanja bakterij v črevesju ter motenj v komunikaciji med možgani in prebavnim traktom. Slednje je verjetno pri razvoju IBS še najpomembnejše. Normalno delovanje prebavil je namreč odvisno od pravilnega delovanja povezav med možgani in črevesjem, pomemben del teh povezav pa je črevesni živčni sistem z živčnim prenašalcem serotoninom. Črevesne stene vsebujejo mišice, ki se krčijo in sproščajo ter tako omogočajo premikanje hrane skozi prebavni trakt. Nepravilnosti serotoninskih signalov lahko povzročijo močnejše in daljše krčenje teh mišic, kar sproži napenjanje, vetrove in drisko, lahko pa pride do nasprotnega pojava, ko prešibke mišične kontrakcije upočasnijo prehod hrane in vodijo v zaprtje. Nepravilnosti v delovanju prebavnega živčnega sistema lahko povzročijo tudi pretiran odziv telesa na normalno dogajanje v prebavnem procesu. Takšna preobčutljivost povzroča nelagodje ob običajnem raztezanju črevesja zaradi plinov ali blata. IBS se sicer ponavadi pojavi pri ljudeh, mlajših od 45 let, največkrat med 20. in 30. letom starosti, in ženske prizadane približno dvakrat pogosteje kot moške. Družinska obremenjenost je pomemben dejavnik tveganja, saj imajo ljudje, katerih družinski člani trpijo za IBS, tudi sami višje tveganje za razvoj bolezni. To bi bilo lahko povezano z geni, izpostavljenostjo istim okoljskim dejavnikom ali obojim. Tudi duševne težave (npr. anksioznost, depresija, osebnostne motnje, pretekle fizične ali psihične zlorabe) povečajo tveganje za nastanek sindroma.

Sprožilni dejavniki se med bolniki razlikujejo

Dražljaji, ki na zdrave ljudi ne vplivajo, lahko pri ljudeh z IBS sprožijo nastanek simptomov. Vendar pa vsi bolniki ne reagirajo na iste dražljaje. Poglejmo nekaj pogostih sprožilnih dejavnikov:

Hrana. Vloga alergij in preobčutljivosti na hrano še ni jasna, vendar veliko ljudi opaža poslabšanje simptomov, ko nekaj pojedo ali popijejo. Med najpogostejša problematična živila spadajo čokolada, začimbe, maščobe, sadje, fižol, zelje, cvetača, brokoli, mleko, gazirane pijače in alkohol.
Stres. Večina ljudi z IBS ugotavlja poslabšanje ali pogostejši pojav simptomov v času povečane izpostavljenosti stresu.
Hormoni. Ker ženske dvakrat pogosteje zbolijo za IBS, raziskovalci menijo, da igrajo določeno vlogo pri nastanku sindroma tudi hormonske spremembe. Mnogo žensk opaža, da se težave poslabšajo pred ali med menstruacijo.
Druge bolezni. Tudi nekatere druge bolezni, npr. akutna infekcijska driska (gastroenteritis), lahko sprožijo IBS.

Zapleti

Driska in zaprtje lahko sprožita nastanek hemoroidov. Pri bolnikih, pri katerih so težave pogojene z uživanjem določenih vrst hrane, lahko izločitev mnogih živil iz prehrane povzroči pomanjkanje nekaterih hranil. A verjetno najpogostejša posledica je negativen vpliv bolezni na splošno kakovost življenja, saj neprijetni simptomi pogosto privedejo do stresa, anksioznosti ali depresije. Sindrom razdražljivega črevesja ni nalezljiv in ne vodi v nastanek raka debelega črevesa ali vnetnih črevesnih bolezni (Crohnove bolezni, ulceroznega kolitisa).

Preiskave in postavitev diagnoze

Diagnoza IBS ni preprosta. Ker vzroka za nastanek ne poznamo, temelji na kombinaciji simptomov, znanih kot merila ROMA III. Ta vključujejo trajne ali ponavljajoče se bolečine (ali nelagodje) v trebuhu, ki trajajo najmanj tri mesece v zadnjih šestih mesecih in so povezane z vsaj dvema od naslednjih simptomov:

• olajšanje po odvajanju blata,
• spremenjena pogostost odvajanja blata,
• spremembe v konsistenci blata.

Z natančnim pogovorom o simptomih, telesnim pregledom (vključno z rektalnim pregledom) in osnovnimi laboratorijskimi testi (rdeča krvna slika, elektroliti, testiranje blata na prisotnost krvi) je potrebno izključiti druge vzroke prebavnih težav. Pri mladih bolnikih brez alarmantnih simptomov (npr. hujšanje, kri v blatu, anemija) lahko diagnozo postavimo le na podlagi simptomov in osnovnih preiskav. Izjema so bolniki z IBS-D, pri katerih je potrebno opraviti tudi testiranje za celiakijo. Pri bolnikih, starejših od 50 let, in pri tistih z alarmantnimi simptomi pa je potrebno opraviti dodatne preiskave. Specifičnih testov za potrditev IBS sicer ne poznamo, saj sindrom ne povzroča nobenih zaznavnih sprememb v prebavnem sistemu.

Dodatne preiskave

Nadaljnji testi so potrebni, če se pojavijo simptomi, ki nakazujejo možnost drugih resnejših bolezni. Ti simptomi vključujejo nepojasnjeno hujšanje, oteklino ali zatrdlino v predelu trebuha ali analnega območja, začetek po 50. letu starosti, rektalno krvavitev, povišano telesno temperaturo, slabost ali bruhanje, hude bolečine v trebuhu (še posebej, če ne prenehajo po odvajanju blata ali če se pojavljajo ponoči), drisko, ki bolnika ponoči prebuja, ter anemijo, povezano z nizkimi vrednostmi železa. Nadaljnje testiranje je priporočljivo tudi v primeru družinske zgodovine raka na črevesju ali jajčnikih. V nadaljevanju opisujemo nekaj preiskav, ki jih boste morda morali opraviti:
Test za laktozno intoleranco. Laktaza je encim, ki ga potrebujemo za prebavo mlečnega sladkorja (laktoze). Če telo ne proizvaja zadostne količine tega encima, se pojavijo težave, podobne tistim, ki jih povzroča sindrom razdražljivega črevesja. Pomanjanje laktaze lahko dokažemo s t.i. vodikovim dihalnim testom, lahko pa poskusite tudi z začasno prekinitvijo uživanja mleka in mlečnih izdelkov ter opazujete morebitne spremembe v počutju.
Pregled blata. Vzorec blata lahko testiramo na prisotnost bakterij ali parazitov. Pogosto ga testiramo tudi na prisotnost snovi, imenovane kalprotektin, ki se proizvaja v črevesju v primeru vnetja. Njegova prisotnost v blatu lahko kaže na vnetno črevesno bolezen (Chronovo bolezen ali ulcerozni kolitis).
Endoskopija (gastroskopija, sigmoidoskopija, kolonoskopija). Endoskopija je postopek, pri katerem upogljivo cev, na katero sta pritrjena izvor svetlobe in majhna kamera, vstavimo v gastrointestinalni trakt, kar nam omogoči natančno opazovanje sprememb na sluznici prebavil. Vzorec tkiva lahko tudi odščipnemo in ga kasneje natančneje pregledamo pod mikroskopom – postopek imenujemo biopsija. Pri gastroskopiji cev vstavimo skozi usta in tako pregledamo zgornja prebavila, torej požiralnik, želodec in zgornji del tankega črevesja (dvanajsternik). Ob sumu na celiakijo med gastroskopijo opravimo tudi biopsijo dvanajsternika. Pri sigmoidoskopiji in kolonoskopiji pa cev vstavimo skozi analno odprtino in tako pregledamo spodnji del prebavnega trakta. Razlika med njima je v tem, da pri sigmoidoskopiji pregledamo le spodnji del debelega črevesa (sigmo), pri kolonoskopiji pa tudi preostanek debelega črevesja ter spodnji del tankega črevesja.
Rentgensko slikanje. S pomočjo RTG žarkov lahko pridobimo osnovno sliko črevesja. Poznamo tudi RTG slikanje s kontrastnim sredstvom, pri katerem preiskovanec popije posebno tekočino, ki se iz črevesja ne vsrka v telo, temveč po zaužitju steče skozi prebavila in se nato v celoti izloči z blatom. Ker absorbira rentgenske žarke, je kontrastno sredstvo v nasprotju z navadnimi živili vidno na RTG sliki. Več zaporednih slikanj med prehodom kontrastnega sredstva skozi prebavni trakt nam zato omogoči opazovanje morebitnih zožitev, zapor ali drugih motenj pretoka črevesne vsebine.
Računalniška tomografija (CT). Gre za kombinacijo več rentgenskih slik, posnetih iz različnih zornih kotov, ki jih računalnik sestavi v tridimenzionalno podobo. Na ta način pridobimo natančno sliko notranje zgradbe določenega organa in ugotavljamo morebitne bolezenske spremembe v tkivu.

Zdravljenje

Ker žal še ni jasno, kaj povzroča sindrom razdražljivega črevesja, se pri zdravljenju osredotočamo na lajšanje simptomov. V večini primerov lahko blage težave nadzorujemo s spremembami v prehrani in načinu življenja. Če so težave hujše narave, pa vam bo zdravnik morda predlagal tudi zdravljenje z zdravili.

1. Spremembe prehranjevalnih navad

Spremembe v načinu prehranjevanja so zelo pomembne za zmanjševanje pogostosti in resnosti simptomov IBS. Ker pa vsem bolnikom ne ustrezajo iste navade, vam predlagamo, da preizkusite različne ukrepe.
Vodite prehranski dnevnik. Zapisujte si, kaj pojeste in kdaj se pojavijo prebavne težave. To vam bo pomagalo prepoznati živila, ki pri vas sprožijo ali poslabšajo simptome. Mnogi bolniki ugotavljajo, da jim pomaga dieta z nizko vsebnostjo maščob ter visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov (npr. testenine, riž, krompir, polnozrnat kruh).
Pijte veliko tekočine in pazite, kaj pijete. Pijte vodo in se izogibajte gaziranim pijačam, ki pospešujejo nastanek plinov v črevesju. Odsvetujemo tudi uživanje alkohola in pijač, ki vsebujejo kofein, ker stimulirajo krčenje črevesja in lahko poslabšajo drisko.
Izogibajte se hrani, ki napenja. Poskusite za nekaj časa popolnoma izločiti zelje, cvetačo, ohrovt, brokoli, fižol, grah, čičeriko, lečo, bob, surovo sadje in drugo hrano, ki lahko poveča občutek napihnjenosti in povzroča vetrove. Nato jih začnite postopoma ponovno dodajati v prehrano. Tako lahko ugotovite, katera izmed teh živil vam povzročajo težave. Ne pozabite tudi na dejstvo, da med žvečenjem žvečilnega gumija ter pitjem po slamici nezavedno požiramo zrak, kar poveča nastanek črevesnih plinov.
Pripravljajte si majhne obroke. Uživanje prevelikih obrokov lahko sproži trebušne krče in drisko. A če trpite za zaprtjem, lahko uživanje večjih količin visoko vlakninskih živil pomaga stimulirati premik hrane skozi črevesje.
Jejte počasi. Tako boste zmanjšali količino zaužitega zraka med jedjo, kar bo ublažilo napihnjenost in napenjanje. Počasno uživanje hrane vam bo pomagalo tudi pravočasno zaznati občutek sitosti in tako preprečilo, da bi se prenajedli.
Obroki naj bodo redni. Ne izpuščajte obrokov ter poskusite jesti vsak dan ob istem času.
Poskusite z dodatkom probiotikov v prehrano. Probiotiki so koristne bakterije, ki živijo v črevesju vseh zdravih ljudi, najdemo pa jih tudi v nekaterih živilih (npr. jogurtu) in prehranskih dopolnilih. Nekateri znanstveniki menijo, da bolnikom s sindromom razdražljivega črevesja primanjkuje takšnih koristnih bakterij, zato jim lahko dodajanje probiotikov v prehrano pomaga ublažiti simptome.
Poskusite z brezglutensko dieto. Raziskave kažejo, da se nekaterim ljudem z IBS simptomi izboljšajo ob ukinitvi hrane, ki vsebuje gluten. Povezava med IBS in glutenom sicer še ni jasna.
Poskusite z ukinitvijo t.i. FODMAP živil. Nekateri ljudje so občutljivi na tipe ogljikovih hidratov, imenovanih FODMAP (fermentirajoči oligosaharidi, disaharidi in monosaharidi ter polioli):

• Med oligosaharide prištevamo npr. fruktane (najdemo jih npr. v artičokah, česnu, poru, čebuli, šalotki, pšenici, ržu, ječmenu) in galaktane (najdemo jih npr. v stročnicah).
• Med disaharide prištevamo npr. laktozo (najdemo jo v mleku in mlečnih izdelkih).
• Med monosaharide prištevamo npr. fruktozo (najdemo jo npr. v medu, sadju, koruznem sirupu).
• Med poliole oz. sladkorne alkohole prištevamo npr. sorbitol, manitol, maltitol, ksilitol in izomalt, ki jih najdemo v dietnih živilih in žvečilnih gumijih. Poliole lahko najdemo tudi v jabolkih, marelicah, avokadu, češnjah, nektarinah, hruškah, slivah in gobah.

Vendar pa največkrat težav ne povzročajo vsa FODMAP živila, zato naj začetni strogi dieti sledi postopno uvajanje posameznih potencialno problematičnih živil. Tako lahko ugotovite, katera živila vam povzročajo težave, katera pa morda prenašate dobro. Preizkusite tudi različne količine posameznih živil, saj se lahko prebavne motnje pojavijo šele po zaužitju večjih količin problematične hrane. Fruktozno in laktozno intoleranco pa je mogoče odkriti tudi s pomočjo posebnih dihalnih testov.

Povečajte vnos vlaknin. Vlaknine so za prebavni sistem izjemno koristne. Visok vnos vlaknin pogosto uspešno zmanjša simptome zaprtja, a lahko hkrati povzroči trebušne krče in sproži vetrove. Najbolje je postopoma povečevati vsebnost vlaknin v obrokih in tako določiti tisto količino, ki je za vas najustreznejša. Vlaknine najdemo predvsem v zelenjavi (npr. stročnicah) in polnozrnatih žitaricah. Ker pa lahko s hrano vnešene vlaknine povzročijo večjo napihnjenost kot dodatek vlaknin s prehranskimi dopolnili, se veliko ljudi raje posluži slednjih. V vsakem primeru uvajajte spremembe počasi in ob tem pijte veliko vode, s čimer boste zmanjšali napihnjenost, vetrove in zaprtje.
Preizkusite zeliščne pripravke. Poprova meta je znana po svojem učinku sproščanja gladkih mišic, s čimer preprečuje in lajša trebušne krče. Na voljo so tudi različna zelišča, ki zmanjšujejo stres, nemir in razdražljivost, kar blagodejno vpliva tudi na črevesje. Če jemljete katera koli zdravila, se pred začetkom uporabe zeliščnih pripravkov posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom, saj lahko nekatera zelišča vplivajo na delovanje zdravil.

2. Spremembe življenjskega sloga

V mnogih primerih lahko spremembe v načinu življenja močno olajšajo simptome sindroma razdražljivega črevesja.
Redno telovadite. Z ohranjanjem dobre telesne pripravljenosti izboljšujemo splošno počutje, blažimo stres in uravnavamo delovanje črevesja. Telovadba spodbuja normalno krčenje črevesnih mišic in tako prispeva k lajšanju simptomov IBS. Z vadbo začnite počasi in postopoma povečujte njeno količino, trajanje in zahtevnost. Če imate tudi druge zdravstvene težave, se pred začetkom posvetujte s svojim zdravnikom.
Izogibajte se stresu. Stresne okoliščine lahko pri vsakomer sprožijo prebavne motnje. Toda pri bolnikih s sindromom razdražljivega črevesja so s stresom povezane težave (npr. bolečine v trebuhu in driska) ponavadi veliko pogostejše in hujše. Poskusite z uporabo sprostitvenih tehnik, kot so masaža, avtogeni trening, meditacija, vizualizacija ali joga. Vsaj 30 minut na dan posvetite dejavnostim, ki vam predstavljajo sprostitev in užitek - klepetajte s prijatelji, preberite knjigo, poslušajte glasbo ali si pripravite toplo kopel.
Prenehajte tudi kaditi ter se izogibajte uživanju alkohola in kofeina.

3. Zdravljenje z  zdravili

Če zgornji ukrepi ne zadostujejo, se lahko po posvetu z zdravnikom bolnik odloči za terapijo z zdravili.

3.1. Zdravila, ki jih uporabljamo za lajšanje bolečin:
Nesteroidna protivnetna zdravila: npr. ibuprofen, naproksen, ketoprofen, diklofenak, indometacin. 
Zdravila proti krčem (npr. butilskopolamin): Upočasnijo gibanje prebavnega trakta, preprečujejo črevesne krče in lajšajo bolečine in napihnjenost v trebuhu.
Nitrati: Mišični relaksanti, ki se uporabljajo v primerih, ki se ne odzivajo na druge oblike zdravljenja.
Triciklični antidepresivi: Antidepresivi so lahko pri IBS zelo učinkoviti v manjših odmerkih od tistih, ki se običajno uporabljajo za zdravljenje depresije.
Alosetron: To zdravilo sprosti debelo črevo in upočasni prehod blata. Njegova uporaba je zelo omejena, saj lahko povzroči hude stranske učinke, npr. ishemični kolitis, zato se uporablja le pri skrbno izbranih pacientih. Dovoljen je za kratkotrajno zdravljenje žensk s hudo kronično drisko (IBS-D), ki se ne odzivajo na konvencionalno terapijo. Varnost in učinkovitost alosetrona pri moških še nista dovolj raziskani. Zdravilo v Sloveniji zaenkrat ni registrirano.

3.2. Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje IBS s prevladujočo drisko:
Antidiaroiki (npr. loperamid): Upočasnijo gibanje črevesja, zmanjšajo izločanje blata, izboljšajo konsistenco blata in okrepijo moč analnega sfinktra. Če uporabljate zdravila proti driski, ki jih je mogoče dobiti brez recepta, uporabite najnižji odmerek, ki še učinkuje. Če teh zdravil ne uporabljamo pravilno, lahko dolgoročno namreč povzročijo pomembno škodo.
Holestiramin: V črevesju veže žolčne kisline in blaži drisko.
Alosetron: Glej zgoraj.

3.3. Zdravila, ki jih uporabljamo za zdravljenje IBS s prevladujočim zaprtjem:
Odvajala: Močnejša vam lahko predpiše zdravnik, blažja pa so na voljo tudi brez recepta. Natančno upoštevajte navodila za uporabo in uporabljajte najnižji še delujoč odmerek.
Lubiproston: To zdravilo predpisujemo le ženskam, starejšim od 18 let, pri katerih druge oblike zdravljenja niso bile uspešne. Njegova učinkovitost pri moških ter dolgoročna varnost še nista ugotovljeni.
Tegaserod: Zaradi nevarnosti povzročitve resnih srčno-žilnih zapletov se uporablja le pri skrbno izbranih bolnikih. V Sloveniji zdravilo zaenkrat ni registrirano.

4. Druge možnosti zdravljenja

Tudi nekatere nekonvencionalne terapije lahko pomagajo olajšati simptome IBS.
Psihoterapija. Če se spopadate z depresijo ali anksioznostjo ali pa če opažate, da stres poslabša vaše simptome, lahko s strokovno pomočjo poskusite spremeniti način odzivanja na stresne dogodke. Veliko bolnikom z IBS psihoterapija močno spremeni življenje.
Hipnoza. S pomočjo strokovno usposobljenega terapevta lahko vstopite v sproščeno hipnotično stanje, v katerem se osredotočite na sproščanje trebušnih mišic. Tako lahko zmanjšate bolečine v trebuhu in napihnjenost.
Akupunktura. Nekatere raziskave so pokazale tudi koristne učinke akupunkture pri bolnikih z IBS.
Vsekakor pa zaenkrat ne poznamo metode, ki bi pomagala vsem bolnikom. Vsak posameznik mora tako sam poiskati tisto, ki mu ustreza.

Spopadanje z boleznijo in prognoza

Življenje s sindromom razdražljivega črevesja predstavlja vsakodnevni izziv. Težave so marsikdaj zelo neprijetne in lahko resno vplivajo na kakovost bolnikovega življenja. Pomembno je, da se o svojem stanju dobro poučite. Pogovorite se z zdravnikom, dodatne informacije pa lahko poiščete tudi na kateri izmed zanesljivih spletnih strani. Dobra obveščenost vam namreč lahko močno olajša spopad z boleznijo. Pomembno je tudi, da opredelite dejavnike, ki sprožijo ali poslabšajo vaše težave, ter se jim v bodoče izogibate. Morda vam lahko pomaga tudi povezovanje z drugimi bolniki z IBS - pogovor z ljudmi, ki natančno vedo, kaj prestajate, je namreč v večini primerov zelo koristen in pomirjujoč.
Sindrom razdražljivega črevesja je kronična bolezen. Tudi če pride do izboljšanja, se simptomi po določenem času največkrat vrnejo. Na to lahko vpliva veliko različnih osebnostnih in okoljskih dejavnikov, zato je težko napovedati nadaljnji potek bolezni. Zaenkrat tudi ne poznamo terapije, ki bi lahko popolnoma ozdravila IBS, a z ustreznimi ukrepi je stanje mogoče dobro nadzirati.

Kaja Mohorko, dr. med.

Viri:

• http://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/irritable-bowel-syndrome/basics/definition
• http://www.nhs.uk/conditions/irritable-bowel-syndrome/Pages/Introduction.aspx
• http://www.emedicinehealth.com/irritable_bowel_syndrome/article_em.htm Košnik M, Mrevlje F, Štajer D, Koželj M, Černelč P. Interna medicina, Ljubljana, Slovensko medicinsko društvo, 2011:596-598