Vnetje mehurja

Vnetje mehurja (cistitis) je ena izmed najpogostejših težav, zaradi katerih se bolniki oglasijo pri svojem zdravniku. Pojavlja se predvsem pri ženskah in najpogosteje nastane kot posledica bakterijske okužbe.

Mehur skupaj z ledvicami, sečevodi in sečnico sestavlja sečila. Njihova naloga je predvsem izločanje odvečne vode in različnih odpadnih snovi, ki nastanejo pri presnovi. Pri filtraciji krvi v ledvicah nastaja urin, ki po dveh sečevodih teče v mehur, od koder po sečnici odteka iz telesa.

Kako prepoznamo vnetje mehurja?

Ponavadi se kaže s siljenjem na vodo, občutkom nepopolno izpraznjenega mehurja in pogostim odvajanjem manjših količin urina, pri čemer je prisoten tudi pekoč občutek. Urin je lahko moten, temen, krvav in ima neprijeten vonj. Vnetje lahko spremljata bolečina v spodnjem delu trebuha (nad sramno kostjo) in slabo počutje. Če se okužba iz mehurja razširi na ledvice, se pojavijo tudi vročina, mrzlica, slabost, bruhanje in bolečina v ledvenem predelu.

Niso vsa vnetja mehurja enaka

Ločimo akutna vnetja, ki jih lahko zaradi nenadnih in jasnih simptomov enostavno prepoznamo, in kronična vnetja, za katera so značilne dolgotrajne manj izrazite težave.

Vnetja pa razdelimo tudi na nezapletena in zapletena, kar je pomembno zaradi različne obravnave in zdravljenja. Večina vnetij mehurja je nezapletenih, torej nastanejo pri sicer zdravih osebah brez anatomskih ali funkcijskih motenj v delovanju sečil ter brez predhodnih uroloških posegov oz. operacij. O zapletenih vnetjih pa govorimo, kadar se pojavijo pri osebah s prirojeno ali pridobljeno motnjo v delovanju sečil (npr. boleznimi ledvic, ledvičnimi kamni), oslabljenim imunskim sistemom, sladkorno boleznijo, med nosečnostjo, pri otrocih ali starejših ljudeh, pri moških, pri bolnikih po nedavnem urološkem posegu ali v primerih, ko simptomi trajajo več kot 7 dni. Zapletena vnetja zahtevajo obisk pri zdravniku, dodatne preiskave in prilagojeno zdravljenje.

Vzroki za vnetje mehurja

Vnetje je največkrat posledica okužbe z bakterijami, ki z zunanje strani vstopijo v sečnico in po njej potujejo navzgor do mehurja. Ponavadi so to bakterije, ki sicer živijo v nožnici, na koži intimnega predela ali v črevesju (v približno 80 % gre za bakterijo E. coli). Njihov vdor načeloma preprečujejo različni varovalni dejavniki, kot so zadosten pretok urina, primerna sestava urina z nizkim pH, močan imunski sistem ter prisotnost določenih snovi, ki v urinu nase vežejo bakterije in omogočijo njihovo izplavljanje. Znani pa so tudi dejavniki, ki kljub temu povečujejo možnost za okužbo in posledično vnetje:

• nedavni spolni odnosi (med odnosom prihajajo bakterije s področja genitalij in zadnjika v stik z vhodom v sečnico);
• vstavljen urinski kateter (na njem se začnejo razmnoževati bakterije, kar predvsem pri daljši uporabi lahko povzroči okužbo);
• sladkorna bolezen (glukoza v urinu pospešuje razmnoževanje bakterij, zato so diabetiki z neprepoznano ali slabo zdravljeno sladkorno boleznijo bolj nagnjeni k okužbam);
• nosečnost (zaradi hormonskih sprememb, povečanega zastajanja urina v sečilih ter nagnjenosti k pojavu glukoze v urinu so nosečnice bolj nagnjene k uroinfektom);
• menopavza (tudi za to obdobje so značilne hormonske spremembe, ki povečujejo tveganje za okužbo);
• neprimerna higiena intimnega predela po odvajanju blata (pri brisanju zadnjika v smeri od zadaj navzpred lahko črevesne bakterije zanesemo do vhoda v sečnico);
• inkontinenca za blato (tudi pri uhajanju blata je vstop črevesnih bakterij v sečnico pogost vzrok za okužbo sečil, še posebej pri nepokretnih osebah in tistih, ki higieni ne posvečajo dovolj pozornosti);
• uporaba diafragme in/ali spermicidov (povzroči spremembo vaginalne flore, kar vpliva na možnost razvoja okužbe);
• oviran pretok urina, npr. pri ledvičnih kamnih, povečani prostati ali poškodbah hrbtenjače (zastajanje urina olajša razmnoževanje bakterij v sečilih);
• oslabljen imunski sistem, npr. pri diabetikih, bolnikih s HIV in rakavih bolnikih;
• genetska predispozicija (osebe s krvno podskupino P1 so bolj nagnjene k okužbam sečil).

Bakterijske okužbe so sicer najpogostejše povzročiteljice vnetja mehurja, lahko pa do vnetja pride tudi zaradi nekaterih drugih vzrokov. Obsevanje medeničnega področja lahko npr. povzroči vnetne spremembe v tkivu mehurja, pa tudi urinski kateter lahko poškoduje tkivo in sproži vnetni odziv, še posebej če je vstavljen dlje časa. Nekatera zdravila (npr. ciklofosfamid in ifosfamid, ki se uporabljata pri kemoterapiji) lahko povzročijo vnetje zaradi toksičnih snovi, ki nastajajo pri razgradnji zdravil in se izločajo z urinom. Poznamo tudi t.i. intersticijski cistitis, za katerega so značilne dolgotrajne težave in slab odziv na običajno zdravljenje, vzrok zanj pa še ni pojasnjen.

Pri moških brez drugih zdravstvenih težav je vnetje mehurja redko, saj je njihova sečnica daljša, zato bakterije težje prodrejo do mehurja, poleg tega pa se njihova zadnjična odprtina nahaja dlje od vstopa v sečnico, zato črevesne bakterije težje zaidejo vanjo.

Preprečevanje vnetij mehurja

Metode, s katero bi lahko vnetje mehurja zagotovo preprečili, žal še ne poznamo, lahko pa z nekaterimi ukrepi zmanjšate tveganje za nastanek.

1. S pitjem zadostnih količin tekočine omogočite večji odtok vode iz mehurja, kar prepreči razmnoževanje bakterij v mehurju, hkrati pa se skupaj z urinom izločajo tudi bakterije, ki se nahajajo v sečnici in bi sicer lahko prodrle do mehurja.
2. Odsvetuje se zadrževanje vode. Ko začutite tiščanje na vodo, je najbolje mehur čimprej v celoti izprazniti.
3. Pojdite na vodo takoj po spolnem odnosu. Z urinom se bodo izločile tudi bakterije, ki so med odnosom vstopile v sečnico. Priporočljiva je tudi nega spolovil pred in po spolnem odnosu pri obeh partnerjih.
4. Po odvajanju blata je potrebno poskrbeti za ustrezno higieno in zadnjično odprtino obrisati v smeri od spredaj navzad.
5. Če uporabljate diafragmo, jo nadomestite z drugimi metodami kontracepcije. Prav tako ne uporabljajte spermicidnih sredstev, ker uničujejo tudi koristno bakterijsko floro na intimnem predelu in tako olajšajo razmnoževanje bakterijam, ki povzročajo okužbe.
6. Koristi lahko uživanje brusničnega soka, za katerega raziskave kažejo, da vsebuje proantocianidine in D-manozo - snovi, ki zmanjšujejo sposobnost bakterij za pritrjevanje na stene sečil. Ker pa bi bilo za doseganje učinka potrebno zaužiti velike količine soka in s tem tudi neželenega sladkorja, so v lekarnah na voljo prehranska dopolnila v obliki tablet ali kapsul s koncentriranimi izvlečki brusnic in višjo vsebnostjo učinkovin. D-manozo je sicer mogoče pridobiti tudi iz drugih virov in jo jemati samostojno.
7. Ne pozabite na higieno intimnega predela. Uporabljajte nežna sredstva, ki so posebej prilagojena intimnemu predelu in ne porušijo normalne bakterijske flore. Izogibajte se izdelkom, ki vsebujejo agresivne in dražeče snovi ter parfume.
8. Nosite bombažno spodnje perilo, saj sintetični materiali ne dihajo in zato z ohranjanjem toplote in vlažnosti spolovila olajšajo razmnoževanje bakterij. Prav tako ne nosite tangic, saj se nanje prenesejo bakterije z zadnjične odprtine, ki lahko nato ob premikanju tangic med telesno aktivnostjo pridejo v stik s spolovilom.
9. Pomaga lahko jemanje probiotikov, ki obnovijo porušeno vaginalno floro in preprečujejo razraščanje škodljivih bakterij.
10. Če so težave povezane s hormonskimi spremembami v menopavzi, lahko pomaga tudi uporaba vaginalnih tablet ali krem, ki vsebujejo estrogen.

Zdravljenje

Pri blagem vnetju si lahko kar sami pomagamo s pitjem večjih količin tekočin, pogostim odvajanjem vode, izogibanjem spolnim odnosom, primerno intimno nego, pitjem urološkega čaja, uživanjem D-manoze ter pitjem brusničnega soka ali jemanjem drugih preparatov iz brusnic. Pomaga nam lahko tudi kombinacija zeli navadne tavžentrože, korenine luštreka in lista navadnega rožmarina, ki je v lekarnah na voljo kot zdravilo brez recepta (Canephron®). Koristijo pa tudi drugi zeliščni pripravki, npr. čaji ali kapljice z zlato rozgo, njivsko preslico, koprivo, vednozelenim gornikom ali navadnim gladežem.

Če se simptomi ne izboljšajo v 3 dneh, če gre za hujšo okužbo ali če se okužba ponavlja, je potreben obisk pri zdravniku. Okužba se lahko iz mehurja prek sečevodov razširi tudi na ledvice, kar se kaže z vročino, mrzlico, slabostjo, bruhanjem in bolečino v ledvenem predelu. Okužba ledvic je precej resnejša kot okužba mehurja, zato v primeru pojava navedenih znakov poiščite zdravniško pomoč. K zdravniku morajo tudi nosečnice, otroci, moški in druge osebe z zapletenimi oblikami vnetja mehurja.

Pri nezapletenih vnetjih, ki nastanejo kot posledica okužbe, lahko zdravnik že na osnovi značilnih simptomov postavi diagnozo in predpiše antibiotično terapijo, ki v veliki večini primerov okužbo v nekaj dneh tudi pozdravi. Pri zapletenih vnetjih, neznačilnih simptomih in neinfekcijskih vzrokih vnetja pa lahko opravimo tudi različne diagnostične teste, npr. preiskavo urina s testnimi lističi, mikroskopsko analizo urinskega sedimenta, urinokulturo in ultrazvok sečil, s katerimi natančneje opredelimo vzroke vnetja in se lažje odločimo za ustrezen način zdravljenja.

Kaja Mohorko, dr. med.

Preverite našo PONUDBO izdelkov za pomoč pri vnetju mehurja.