Atopijski dermatitis

Atopijski dermatitis je pogosta kronična kožna bolezen, ki se največkrat pojavi že v otroštvu. V 90% primerov se začne že pred 5. letom starosti, ponavadi okoli 5. meseca. Bolezen ni nalezljiva, pogostejša je v razvitih državah in na urbanih področjih, zanjo pa je značilno izmenjevanje obdobij poslabšanj in izboljšanj. Blage oblike lahko spontano izzvenijo v nekaj letih, možne pa so tudi dolgotrajne oblike s pogostimi poslabšanji, ki se nadaljujejo tudi v odraslo dobo. Zdravila, ki bi atopijski dermatitis popolnoma pozdravilo, še ne poznamo, obstaja pa veliko ukrepov, s katerimi lahko močno ublažimo simptome in izboljšamo kvaliteto življenja.

Kako prepoznamo atopijski dermatitis?

Koža pri atopijskem dermatitisu je občutljiva, suha in vneta, značilna pa je tudi srbečica, ki je lahko tako izrazita, da bolnika ovira v vsakodnevnem življenju in moti njegov spanec. Vnetje se v odvisnosti od starosti lahko pojavlja na različnih delih telesa. Pri otrocih do 2. leta so značilno prizadeta predvsem lica, čelo in lasišče, kjer se pojavijo rdečkaste lise z drobnimi bunčicami oz. mehurčki. Kasneje se kožne spremembe razširijo tudi na okončine (predvsem zapestja, gležnje in iztezne strani udov), vnetje postane kronično in na videz manj burno. Pri starejših otrocih, mladostnikih in odraslih najdemo kožne spremembe predvsem v pregibih kolen, komolcev, zapestij, gležnjev, lahko pa tudi drugod po telesu in obrazu. Zaradi kroničnega poteka se koža zadebeli in lušči.

Vidne spremembe (npr. na obrazu) lahko povzročijo tudi psihološke težave in nizko samopodobo v občutljivem obdobju adolescence.

Simptomi se ponavadi poslabšajo pozimi, ko je koža izpostavljena mrazu, vetru in suhemu zraku v zaprtih prostorih, poleti pa se stanje izboljša zaradi pozitivnega vpliva višjih temperatur, vlage in sončnih žarkov.

Vzroki za nastanek atopijskega dermatitisa

Natančnih vzrokov za nastanek bolezni še ne poznamo, jasno pa je, da imajo vlogo tako genetski dejavniki kot vplivi iz okolja. Atopijski dermatitis se pogosteje pojavi pri ljudeh, ki so nagnjeni k alergijam oz. imajo v ožjem sorodstvu osebe z alergijskimi boleznimi (npr. seneni nahod, astmo, koprivnico, prehranske alergije).

Raziskave kažejo, da imajo bolniki mutacijo gena, ki je odgovoren za tvorbo filagrina. To je protein, ki pomaga vzpostavljati učinkovito zaščitno kožno bariero. Brez primerne količine filagrina zaščitna pregrada ne more izpolnjevati svoje funkcije, zato koža izgublja preveč vlage, vanjo pa lažje vstopajo razne škodljive snovi iz okolja, alergeni, bakterije in virusi. Poleg tega ima koža bolnikov premalo lastnih vlažilnih faktorjev, motena pa je tudi presnova maščob v povrhnjici, kar povzroča njeno suhost. Poškodovana, suha, razpokana in razpraskana koža z okvarjeno zaščitno funkcijo je veliko bolj dovzetna tudi za različne okužbe, ki lahko zapletejo potek bolezni. Pri nastanku atopijskega dermatitisa naj bi sicer sodelovalo več genov, materin dedni material pa naj bi imel večji vpliv od očetovega.

Zelo pomemben je tudi vpliv različnih okoljskih dejavnikov, ki ob stiku s kožo povzročijo prekomeren odgovor imunskega sistema in nastanek vnetja, rdečice in srbečice. Novejše raziskave kažejo, da naj bi imele vlogo pri tem tudi bakterije, ki živijo na koži bolnikov (npr. Staphylococcus aureus) in vplivajo na njeno ravnovesje in imunski odziv.

Deklice so sicer bolj nagnjene k nastanku atopijskega dermatitisa kot dečki, večje tveganje pa imajo tudi otroci mater, ki so rodile pri višji starosti.

Pogosti dejavniki, ki lahko sprožijo poslabšanje bolezni:

suha, premalo navlažena koža,
kemični dražljivci, npr. agresivna mila in šamponi, peneče kopeli, ličila, pralna sredstva, mehčalci,
mraz, veter, zelo visoke ali nizke temperature, hitre spremembe temperatur,
znojenje,
stres,
alergeni (cvetni ali hišni prah, pršice, živalska dlaka, prehranski alergeni),
bakterijske, virusne in glivične okužbe,
hormonske spremembe (predvsem pri ženskah),
oslabljen imunski sistem (npr. v času prehladnih obolenj),
onesnažen zrak,
izpostavljenost cigaretnemu dimu,
kopanje v bazenih s klorirano vodo.

Niso vsi bolniki z atopijskim dermatitisom občutljivi na vse zgoraj naštete dejavnike, zato je potrebno individualno ugotoviti, kateri dejavniki sprožijo težave pri določenem bolniku. Pri tem se moramo zavedati, da lahko med delovanjem sprožilnega dejavnika in poslabšanjem bolezni preteče nekaj časa, zato njegov vpliv pogosto spregledamo. Pomagamo si lahko s pisanjem dnevnika, v katerega poleg vseh sprememb bolezenskih simptomov beležimo tudi prisotnost potencialnih sprožilcev. Sčasoma lahko na podlagi takšnih zapisov prepoznamo ponavljajoče se vzorce.
Diagnoza

Diagnozo postavimo na osnovi pogovora o simptomih in natančnega pregleda kože celotnega telesa. Opravimo tudi kožne vbodne alergijske teste, s katerimi ugotavljamo morebitno preobčutljivost na različne alergene. Če sumimo na prisotnost kontaktne alergije, opravimo tudi epikutano oz. krpično testiranje, pri katerem testne snovi nanesemo na posebne obliže, ki jih nalepimo na kožo, nato pa spremljamo odziv. Ugotoviti je potrebno tudi prisotnost morebitnih drugih sprožilnih dejavnikov, ki so odgovorni za zagon oz. poslabšanje bolezni. Vodenje bolnika je odvisno od starosti in klinične slike, potrebna je individualna obravnava pri pediatru, družinskem zdravniku ali dermatologu.
Preprečevanje in zdravljenje atopijskega dermatitisa

Ker pri nastanku bolezni sodelujejo tudi genetski dejavniki, bolezni ni mogoče preprečiti. S poznavanjem poteka bolezni in sprožilnih dejavnikov pa lahko lajšamo težave in precej izboljšamo kakovost življenja. Natančnega vzroka za nastanek bolezni ne poznamo, zato je zdravljenje osredotočeno na lajšanje neprijetnih simptomov in izogibanje dejavnikom, ki povzročajo poslabšanje kožnega stanja. Bolniki sicer različno reagirajo na različne vrste zdravljenja, zato vsak primer zahteva individualno obravnavo. Tudi uspešno zdravljenje pa žal ne zagotavlja, da se simptomi ne bodo sčasoma ponovno pojavili.

Samopomoč pri atopijskem dermatitisu:

Zelo pomembno je zadostno vlaženje kože. Svetujemo uporabo negovalnih mazil, ki jih na prizadeta mesta nanašajte 2x dnevno oz. po tuširanju ali kopanju, pri čemer je pomembno, da jih nanesete na še ne povsem osušeno kožo.
Pomembno je tudi, da kože kljub srbečici ne praskate. Praskanje namreč dodatno razdraži kožo in poslabšuje vnetje, kar vodi v še hujšo srbečico. S praskanjem torej ustvarite začaran krog, ki ga je težko prekiniti. Namesto praskanja lahko na srbečo kožo močneje pritisnete ali po njej trepljate, na voljo pa so tudi kreme, ki so namenjene lajšanju srbečice. Majhnim otrokom redno strižite nohte, ponoči pa jim lahko nadenete rokavice. Praskanje lahko preprečite tudi tako, da prizadete predele pokrijete z gazo.
Pomagajo vam lahko kopeli s sodo bikarbono, koloidnim ovsom ali kalijevim permanganatom. Uporabljate lahko tudi oljne kopeli, s pomočjo katerih hkrati pospešite tudi odstranjevanje kožnih lusk, kjer se sicer nabirajo umazanija in mikroorganizmi. Kopeli naj bodo mlačne in ne predolge, da se koža preveč ne izsuši (trajajo naj okoli 10 minut).
Uporabljajte blaga nealkalna mila brez dodanih dišav ali pa sindete brez mila, ki ne dražijo kože. Agresivna mila lahko koži odvzamejo naravna olja in jo osušijo. Umivalna sredstva s kože dobro izperite.
Ne uporabljajte agresivnih kozmetičnih izdelkov, kot so ličila, parfumi in dišeče kopeli.
Izogibajte se mehanskemu draženju kože, npr. z grobimi tkaninami in umivalnimi krtačami. Po kopanju je z brisačo ne drgnite, ampak vlago le popivnajte. Uporabljajte mehke brisače, ki kože ne razdražijo. Tudi oblačila naj bodo iz mehkih, lahkih, gladkih in ne grobih materialov.
Namesto sintetike, volne in krzna uporabljajte 100% bombaž, material pa prilagodite tudi telesni dejavnosti in znojenju.
S pomočjo pisanja dnevnika poskusite odkriti sprožilne dejavnike, ki povzročajo poslabšanje bolezni (npr. okoljske ali prehranske alergene, znoj, kozmetične izdelke, stres). Pri alergenih upoštevajte tudi možnost navzkrižnih reakcij.
Iz bivalnega okolja odstranite vire alergenov, npr. preproge, zavese in rastline. Tla in pohištvo naj bodo narejeni iz materialov, ki se enostavno pomijejo oz. obrišejo z mokro krpo. Če imate domače živali, se prepričajte, da niste alergični nanje.
Uporabljajte vlažilec zraka, saj vroč in suh zrak izsušuje kožo ter poslabšuje srbečico in luščenje.
Kožo v hladnem vremenu zaščitite pred mrazom in vetrom, v toplem vremenu pa nosite lahka oblačila, da preprečite prekomerno znojenje. Tudi doma vzdržujte primerno temperaturo zraka in poskrbite, da se ponoči ne boste potili.
Ne kadite in se ne izpostavljajte cigaretnemu dimu.
Za pranje oblačil, brisač in posteljnine uporabljajte blaga sredstva v manjši količini. Izognite se uporabi mehčalcev.
Za čiščenje bivalnih prostorov ne uporabljajte agresivnih čistil.
Simptome pri akutnem vnetju lahko olajšajo obkladki s fiziološko raztopino.
Večkrat zamenjajte okolje. Izkušnje kažejo, da na bolezen zelo dobro vplivata morski in gorski zrak.
Poslabšanje je zelo pogosto povezano s stresom. Pomagate si lahko z različnimi sprostitvenimi tehnikami, meditacijo, jogo, ipd.
Pri otrocih je potrebno pomisliti tudi na pomoč pri ustrezni poklicni usmeritvi. Izobraževanje za poklic, ki zahteva stik s potencialnimi sprožilnimi dejavniki, namreč zagotovo ni smiselno.

Kaj pa če si sami ne moremo pomagati?

Ko zgoraj navedeni ukrepi ne zadostujejo, vam lahko zdravnik predpiše protivnetna zdravila (kortikosteroide). Kortikosteroidi se uporabljajo predvsem v obliki mazil, ki jih nanašamo na prizadeta mesta in z njimi začasno lajšamo simptome. Neustrezna uporaba je lahko povezana z neželenimi učinki, zato je pomembno natančno upoštevanje zdravniških navodil glede trajanja in načina zdravljenja. V hujših primerih se kortikosterodi lahko jemljejo tudi peroralno (v obliki tablet), vendar zaradi resnih stranskih učinkov le omejen čas. Za lokalno uporabo na koži so sicer na voljo tudi novejša imunomodulatorna zdravila, ki vplivajo na imunski sistem in prav tako zmanjšujejo vnetje in srbečico, vendar imajo manj stranskih učinkov (npr. pimekrolimus in takrolimus). Pri zdravljenju se uporabljajo tudi zdravila proti alergiji (antihistaminiki), saj je prav alergija eden izmed sprožilcev poslabšanja kožnega stanja.

Bolnikom s hudimi oblikami bolezni se poleg sistemskih kortikosteroidov lahko predpišejo tudi drugi imunosupresivi (zdravila za zaviranje imunskega odziva), npr. ciklosporin A in metotreksat. Zaradi stranskih učinkov teh zdravil pa se klinične raziskave v zadnjih letih osredotočajo na odkrivanje drugih učinkovin, ki bi bile primerne za bolnike, ki se slabo odzivajo na lokalno zdravljenje. Eno izmed novejših zdravil je dupilumab, ki se veže na eno izmed pomembnih komponent imunskega sistema in preprečuje njegov prekomeren odziv. Gre pravzaprav za protitelesa, ki so prevelika, da bi se absorbirala skozi kožo, v primeru zaužitja pa bi se razgradila v prebavilih, zato jih je potrebno v telo vnesti z injekcijo.

Za paciente, ki se ne odzivajo na druge oblike zdravljenja ali pa trpijo za pogostimi poslabšanji, je lahko primerna tudi fototerapija, med katero kožo kontrolirano izpostavimo UV žarkom. Nenazadnje pa lahko bolnikom koristi tudi psihoterapija, saj so poslabšanja atopijskega dermatitisa velikokrat psihosomatskega izvora in nastanejo kot posledica odziva organizma na stresne okoliščine.

Kaja Mohorko, dr. med.
www.kajamohorko.com