Najbolj delikatna bolečina je tista notranja in zanjo velja, da je v domeni umetnikov. Tudi v lekarni se ukvarjamo z neotipljivo vrsto bolečine, vendar je ne zdravimo z besedami. Bolečina pa ni zgolj abstraktni pojem; včasih lahko s prstom enoznačno pokažemo na njen izvor.
Najpogosteje se v življenju srečamo z zadnjo vrsto bolečine. Strokovno ji pravimo nociceptivna bolečina. Nociceptorji so živčni končiči, ki prevajajo dražljaje (udarec, visoka/nizka temperatura, nanos razkužila na rano...) v živčni signal, ki se v možganih prevede v občutek bolečine. Pri tej vrsti bolečine lahko kaj hitro ugotovimo vzrok zanjo. Po odstranitvi dražljaja izzveni tudi bolečina. Učinkovito jo lajšamo s hlajenjem oziroma gretjem prizadetega področja ter s protibolečinskimi zdravili (analgetiki).
Najpogostejše zdravilne učinkovine, ki so na voljo brez recepta, so paracetamol, acetilsalicilna kislina, ibuprofen in naproksen. Vse učinkovine delujejo tudi antipiretično (nižajo povišano telesno temperaturo), le zadnji dve pa tudi protivnetno. Ibuprofen in naproksen lahko dražita želodčno steno, zato ju je priporočljivo jemati po jedi. Njuno jemanje je hkrati odsvetovano pri ledvičnih in jetrnih bolnikih ter tistih, ki jemljejo varfarin (učinkovina proti strjevanju krvi). Zdravnik lahko po svoji presoji predpiše nesteroidni antirevmatik, kamor sodita tudi ibuprofen in naproksen, koksib ali pa opioidni analgetik, ki deluje na samo percepcijo bolečine.
Pri nevropatski bolečini točnega izvora ne moremo določiti, saj gre za motnjo v delovanju osrednjega in/ali perifernega živčevja. Bolniki svojo bolečino velikokrat opišejo kot ščemenje, pikanje, pekoč občutek. Tudi prej omenjene zunanje dražljaje lahko občutijo na nenavaden ali pretiran način. Nevropatska bolečina je pogosto posledica multiple skleroze, sladkorne bolezni (diabetična nevropatija), poškodbe hrbtenjače ter kapi. Zgolj protibolečinska sredstva običajno ne zaležejo. Pri zdravljenju te vrste bolečine so se za učinkovito alternativo izkazala zdravila, ki se sicer primarno uporabljajo za zdravljenje depresije in epilepsije.
Svojevrsten mehanizem delovanja imata tudi t.i. nociplastična bolečina, kjer se okvara pojavi na ravni nociceptorjev in povzroči znižan bolečinski prag (kot pri npr. fibromiagliji), ter psihogena bolečina, ki jo povzročijo in ohranjajo psihološki dejavniki (npr. želodčne bolečine pri stresu).
Kronične bolečine (bolečine, ki traja več kot pol leta) pa ni smiselno zdraviti zgolj z zdravili, temveč v kombinaciji z drugimi, nefarmakološkimi, pristopi, kot so akupunktura, fizioterapija in psihoterapija. Sinergija obeh pristopov kaže za bolnika najboljše in trajne rezultate.
Bolečina ni nesmiselna, čeprav zna biti sila neugodna. Opozarja nas na težave v našem telesu in nas vodi v spremembe, preko katerih bo našemu telesu bolje. Prav tako nas bolečina nauči vsaj še nečesa: hvaležnosti za čas njene odsotnosti.
Tina Breskvar, mag. farm.
