Znaki dehidracije
Dehidracije ne smemo jemati zlahka, saj lahko vodi v resne zaplete. Zaradi pomanjkanja tekočine se zmanjša volumen krvi, kar povzroči zmanjšano polnitev srca in zmanjšan iztis krvi iz srca v aorto, posledično pa tudi manjši dotok krvi v organe. Uriniranje postane manj pogosto, urin pa je temnejše barve in ima močnejši vonj. Pri blagih in zmernih izgubah tekočine telo sicer vzpostavi kompenzatorne mehanizme, s pomočjo katerih se še vedno ohranja normalno delovanje organov (srčni utrip se poviša, poveča pa se tudi kontraktilnost oz. stisljivost srca, zato se ohranja potreben pretok krvi). Ko je pomanjkanje tekočine tako veliko, da ga ti mehanizmi ne zmorejo več kompenzirati, se začne nižati krvni tlak. Sprva težave (omotico, vrtoglavico) zaznamo le ob spremembi položaja telesa iz sedečega v stoječega, kar imenujemo ortostatska hipotenzija, kasneje pa je počutje slabše tudi v mirovanju. Poviša se frekvenca dihanja, pojavijo se glavobol, oslabelost, utrujenost, zmedenost, motnje pozornosti in spomina, zaprtje, suha koža, suha usta in žeja. Telo začne varčevati z vodo, zato se zmanjša potenje, posledično pa se poviša telesna temperatura, saj je znojenje eden izmed mehanizmov, s katerimi se telo ohlaja. Oči postanejo na videz vdrte, koža pa uvela in manj prožna – pravimo, da se zmanjša turgor. To lahko ugotovimo tako, da kožo na podlakti ali hrbtišču dlani nekaj sekund stiskamo med dvema prstoma, nato pa jo spustimo in opazujemo, kako hitro se vrne v prvotni položaj. Pri dehidraciji je ta čas podaljšan.
Stopnjo izsušenosti lahko preverjamo tudi tako, da s prstom pritisnemo na kožo. Ko popustimo pritisk, bi morala bledo barvo kože hitro nadomestiti normalna rožnata barva, pri dehidraciji pa je zaradi slabše napolnjenosti kapilar s krvjo ta čas podaljšan.
Pri majhnih otrocih opazimo, da ostajajo pleničke dlje časa suhe, otrok je nemiren, ob joku toči manj solz, mečava (mehko področje na vrhu glave) pa je vdrta.
Pri dehidriranih bolnikih se pojavljajo tudi težave z urinarnim traktom (okužbe, ledvični kamni, ledvična odpoved) ter motnje elektrolitskega ravnovesja, npr. spremembe v koncentraciji kalija ali natrija, ki lahko povzročijo mišične krče in motnje zavesti.
Pri izpostavljenosti visokim telesnim temperaturam je možen nastanek vročinskega udara, do katerega pride, kadar se telo segreva hitreje, kot zmore oddajati toploto. Značilni znaki so suha in vroča koža, visok srčni utrip, pospešeno dihanje, zmedenost, krči in motnje zavesti.
Pri zelo hudi dehidraciji se lahko zaradi zmanjšanega volumna krvi razvije t.i. hipovolemični šok, pri katerem se zniža oskrba tkiv s kisikom, organi začnejo odpovedovati, brez hitre strokovne pomoči pa pride do motenj zavesti, kome in celo smrti.
Preprečevanje in zdravljenje dehidracije
Redno uživanje zadostnih količin tekočin je zelo pomembno, najprimernejša pa je kar navadna voda. Pijete lahko tudi mineralno vodo, nesladkane čaje in zelenjavne sokove, sadne sokove pa le v manjših količinah, saj vsebujejo veliko sladkorja. Najbolje je, da jih iz svežega sadja izstisnete sami ter razredčite z veliko vode.
Žejo začutimo, ko v telesu pride do približno 1% izgube tekočin. To je količina, ki jo lahko zdrava mlada odrasla oseba s pitjem hitro nadomesti. Bolj ogroženi so starejši, saj se s staranjem začne žeja zaradi fizioloških sprememb pojavljati šele pri večjih izgubah tekočin. Pomembno je torej, da starejše spodbujamo k zadostnemu pitju, četudi morda žeje v tistem trenutku še ne občutijo. Še posebej pozorni moramo biti pri bolnikih z demenco, motnjami požiranja in drugimi boleznimi, ki povečujejo tveganje za dehidracijo.
