Če gre za zelo majhno in površinsko opeklino, ki jo lahko oskrbimo sami doma, lahko nanjo nanesemo pripravke, ki jih kupimo v lekarni in delujejo tako, da zmanjšujejo bolečino in spodbujajo celjenje. Pri globljih opeklinah nam bo ustrezna sredstva predpisal zdravnik, morda pa bo potreben tudi kirurški poseg za odstranitev odmrlega tkiva.
Pri večjih opeklinskih ranah takoj pokličemo številko 112. Tudi te je potrebno hladiti, vendar mora biti čas hlajenja pri obsežnejših opeklinah krajši. Skozi opečeno kožo namreč telo izgublja toploto hitreje kot sicer, zato lahko s predolgim in neustreznim hlajenjem človeka podhladimo. Še posebej moramo biti previdni pri otrocih, pri katerih je izguba toplote še večja.
Če je mogoče, z rane takoj odstranimo oblačila. Pri osebah s hudimi opeklinami in kadar so oblačila na rano prilepljena, oblačil ne odstranjujemo, saj lahko povzročimo nepotrebne bolečine in tkivo še dodatno poškodujemo. Odstranimo tudi nakit (prstane, verižice, zapestnice), uro in pas. Opečenca lahko na terenu pokrijemo z odejo ali alu folijo in tako zmanjšamo izgubo toplote. Če nastanejo mehurji, jih ne prediramo.
Pri opeklini, ki nastane zaradi kemične snovi, takoj odstranimo oblačilo, ki opeklino prekriva, saj se na njem najverjetneje še vedno nahaja snov, ki prihaja v stik z rano, se absorbira v telo in lahko povzroči tudi znake zastrupitve. Opeklino nato dolgo spiramo s tekočo vodo, s čimer jo ne le ohladimo, temveč tudi odstranjujemo kemično sredstvo. Pri opeklinah zaradi kislin je priporočljivo spirati 1 uro, pri bazičnih snoveh pa še dlje.
Pri opeklinah dihalnih poti nemudoma pokličemo številko 112 in damo na vrat hladen obkladek.
Tetanus
Tetanus povzroča bakterija Clostridium tetani, ki se pogosto nahaja v prsti, prahu ter človeških in živalskih iztrebkih. Če bakterija zaide v rano, v njej izloča snov, ki se po živčnih vlaknih razširi v osrednje živčevje in povzroči hudo bolezen, ki se kaže z mišično otrdelostjo, krči, nemirom, znojenjem, povišano telesno temperaturo, glavobolom, motnjami dihanja, motnjami srčnega ritma, lahko tudi smrtjo. Za okužbo ni nujno, da je rana globoka, zadoščajo že praska, manjša ureznina ali žulj, predvsem pa so nevarne z zemljo onesnažene rane. S cepljenjem ga lahko učinkovito preprečimo, obnavljanje zaščite pa je priporočljivo na 10 let.
V Sloveniji je cepljenje proti tetanusu za otroke obvezno. Oseba, ki se rani in ni bila cepljena ali pa ne ve, ali je bila cepljena, prejme poleg cepiva tudi protitelesa, ki ji nudijo takojšnjo zaščito.
Kdaj je pri oskrbi ran potrebna zdravniška pomoč?
Zdravnika obiščemo v naslednjih primerih:
- kadar ne uspemo zaustaviti krvavitve,
- kadar je rana velika in je potrebno šivanje,
- kadar je rana umazana in je ne moremo očistiti sami,
- kadar v rani opazimo globlje ležeč tujek, ki se ga ne da odstraniti z vodo,
- kadar sumimo, da so poškodovani tudi notranji organi in prihaja do notranje krvavitve (opazimo znake šoka, npr. bledo, hladno in potno kožo, pospešen pulz, slabo tipen pulz, nizek krvni tlak, hitro in plitvo dihanje, omotico, nemir, motnje zavesti),
- kadar opazimo znake okužbe rane (npr. gnoj, bolečino, pordelost, oteklino, povišano telesno temperaturo),
- pri vseh ugrizninah,
- pri nenamernih vbodih z iglo,
- pri kroničnih ranah, ki se ne zacelijo,
- če nismo cepljeni proti tetanusu ali pa nismo prepričani, kdaj smo bili cepljeni.
Kaja Mohorko, dr. med.
www.kajamohorko.com
Veliko izdelkov za nego ran lahko najdete tudi tukaj.
