Urinska inkontinenca

O urinski inkontinenci govorimo, kadar bolniku urin nenamerno uhaja. Gre za pogosto stanje, ki zajema širok spekter težav - od občasnega manjšega uhajanja med kašljem ali kihanjem pa vse do popolne nezmožnosti zadrževanja urina. Če opažate, da urinska inkontinenca vpliva na vaše vsakdanje življenje, obiščite svojega zdravnika. Pri večini bolnikov lahko namreč ustrezno zdravljenje močno olajša ali celo popolnoma prepreči simptome.

Vrste urinske inkontinence

Stresna inkontinenca: Običajno je posledica oslabljenih ali poškodovanih mišic, ki preprečujejo uhajanje urina (mišic medeničnega dna in sfinktra sečnice). Urin uide ob nenadnem pritisku na mehur, npr. med kašljanjem, kihanjem, smehom, telovadbo ali dvigovanjem težkih bremen. Vzroki oslabitve teh mišic so lahko poškodbe med porodom (še posebej, če je bil otrok rojen z vaginalnim porodom), povečan pritisk na trebuh (npr. pri nosečnicah ali debelih ljudeh), poškodbe mehurja ali okoliških tkiv med operacijo (npr. med odstranitvijo maternice pri ženskah ali odstranitvijo prostate pri moških), nevrološka stanja, ki vplivajo na možgane in hrbtenjačo (npr. Parkinsonova bolezen, multipla skleroza), nekatere bolezni vezivnega tkiva (npr. Ehlers-Danlosov sindrom) in nekatera zdravila.

Nujna inkontinenca: Pri tej obliki inkontinence pred uhanjanjem urina pride do nenadne, intenzivne potrebe po uriniranju, kar se lahko dogaja zelo pogosto, tudi ponoči. Običajno je posledica prevelike aktivnosti detruzorskih mišic. Te mišice najdemo v steni mehurja in nadzorujejo njegovo funkcijo - ko se sprostijo, omogočajo napolnitev mehurja z urinom, ko se skrčijo, pa omogočijo odtok urina iz mehurja. Razlog za njihovo prekomerno aktivnost pogosto ni jasen, možni vzroki pa vključujejo prekomerno pitje alkohola in kofeina, premajhen vnos tekočin, zaprtje, diabetes, bolezni sečnice in mehurja (npr. okužbe, tumorji), nevrološke bolezni in nekatera zdravila.

Mešana inkontinenca: Možna je tudi kombinacija dveh ali več vrst urinske inkotinence, največkrat stresne in nujne.

Čezrobna inkontinenca: To vrsto inkontinence imenujemo tudi kronična retencija urina. Nastane, kadar se mehur lahko normalno napolni, ne more pa se popolnoma izprazniti, kar vodi v konstantno uhajanje zastajajočega urina. Pogosti vzroki so povečana prostata (pri moških), kamni v mehurju, zaprtje in premajhna aktivnost detruzorskih mišic (npr. zaradi jemanja določenih zdravil, poškodbe živcev med operacijo črevesja ali poškodbe hrbtenjače).

Funkcionalna inkontinenca: Do nje pride zaradi telesne ali duševne prizadetosti, ki pacientu preprečuje, da bi pravočasno prišel do stranišča.

Stalna inkontinenca: O njej govorimo, če mehur sploh ne zmore shranjevati urina, kar povzroči zelo pogosto ali konstantno uhajanje. Vzroki so lahko npr. prirojene motnje, poškodbe hrbtenjače (ki prizadanejo živčne signale med možgani in mehurjem) ali fistula v mehurju (nenormalna povezava, ki lahko pri nekaterih boleznih nastane med mehurjem in kožo genitalnega območja).

Pogosti vzroki za začasno urinsko inkontinenco

Nekatera živila: Nekatere vrste hrane in pijače delujejo kot diuretiki, kar pomeni, da spodbujajo delovanje mehurja in povečajo količino izločenega urina. Mednje uvrščamo npr. alkohol, kofein in citruse. Na nastanek urinske inkotinence pa naj bi vplivali tudi brezkofeinski čaji in kave, gazirane pijače, umetna sladila, koruzni sirup, začinjena hrano in živila z veliko vsebnostjo sladkorja ali kisline.

Okužbe sečil: Okužbe lahko vzdražijo mehur, kar povzroči povečano potrebo po uriniranju in včasih tudi inkontinenco. Pri okužbah pogosto najdemo tudi pekoč občutek med uriniranjem in neprijeten vonj urina.

Zaprtje: Nekateri živci oživčujejo tako danko kot mehur. Zastoj blata v danki te živce aktivira in posledično povzroči tudi povečano pogostost uriniranja.

Obstrukcija: Kamni, tumorji ali druge ovire v sečnih poteh lahko preprečijo normalen pretok urina, kar vodi do čezrobne inkontinence.

Nosečnost: Hormonske spremembe in povečana teža maternice med nosečnostjo lahko povzročijo stresno inkontinenco.

Zdravila: V skupino zdravil, ki lahko sprožijo težave z uhajanjem urina, sodijo npr. zaviralci angiotenzinske konvertaze (ACE inhibitorji), diuretiki, antidepresivi, hormonska nadomestna terapija, pomirjevala, mišični relaksanti ter zdravila z velikimi odmerki vitamina B ali C.

Psihološki vzroki: Pri mladostnikih se lahko inkontinenca pojavi kot posledica strahu pred odraščanjem in samostojnostjo. Včasih je tudi posledica velikih stresnih obremenitev.

Pogosti vzroki za vztrajno urinsko inkontinenco

Poporodne spremembe: Vaginalni porod lahko oslabi mišice, potrebne za nadzor mehurja, in poškoduje živce in podporno tkivo mehurja, kar vodi do prolapsa (zdrsa) medeničnega dna. Pri prolapsu lahko mehur, maternica, danka ali tanko črevo zdrsnejo z običajnega položaja, pritiskajo na sečnico in povzročajo inkontinenco.

Starostne spremembe: S starostjo mišice mehurja in sečnice izgubijo svojo prožnost in moč, zmanjša pa se tudi sposobnost mehurja za shranjevanje urina. Urinska inkontinenca zato postane pogostejša v srednjih letih, še posebej pogosta pa je pri ljudeh, starejših od 80 let.

Menopavza: Po menopavzi ženske proizvajajo manj estrogena. Pomanjkanje tega hormona vpliva na sluznico mehurja in sečnice ter tako poslabša inkontinenco.

Odstranitev maternice: Pri ženskah mehur in maternico podpira veliko istih mišic in vezi. Vsaka operacija, ki vključuje ženski reproduktivni sistem, vključno z odstranitvijo maternice, lahko poškoduje mišice medeničnega dna, kar lahko povzroči inkontinenco.

Bolezni prostate: Zlasti pri starejših moških inkontinenca pogosto nastane zaradi povečane prostate v sklopu bolezni, ki jo imenujemo benigna hiperplazija prostate, lahko pa je tudi posledica nezdravljenega raka prostate ali stranski učinek zdravljenja raka.

Nevrološke motnje: Multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, možganska kap, možganski tumorji ali poškodbe hrbtenjače lahko motijo živčne signale, vključene v kontrolo mehurja, kar povzroča urinsko inkontinenco.

Dejavniki tveganja

Poleg zgoraj omenjenih vzrokov lahko nekateri dejavniki povečajo tveganje za nastanek urinske inkontinence, ne da bi bili neposredno povezani z nastankom težav. Ti dejavniki so znani kot dejavniki tveganja:

Spol: Ženske so bolj podvržene stresni inkontinenci. Na to vplivajo nosečnost, porod, menopavza in normalna anatomija ženskih organov. Po drugi strani so moški v sklopu težav s prostato bolj podvrženi nastanku nujne in čezrobne inkontinence.

Pojavljanje v družini: Morda obstaja genetska predispozicija za nastanek urinske inkontinence. To pomeni, da pojavljanje inkontinence pri drugih družinskih članih verjetno pomeni, da ste bolj ogroženi tudi vi.

Prekomerna telesna teža: Dodatna telesna teža poveča pritisk na mehur in okoliške mišice, jih slabi in lahko pospeši nastanek stresne inkotinence.

Zapleti kronične urinske inkontinence

Uhajanje urina je povezano s pogosto vlažnostjo kože genitalnega predela, kar lahko povzroči nastanek izpuščajev in kožnih infekcij. Poleg tega inkontinenca poveča tveganje za okužbe sečil, vpliva na bolnikovo družabno življenje, delo in medosebne odnose, nenazadnje pa predvsem pri starejših poveča tudi tveganje za padce med hitenjem na stranišče.

Kdaj k zdravniku?

Urinska inkontinenca je zelo pogosta težava, vendar mnogi bolniki zaradi občutka sramu o njej ne želijo govoriti. A če stanje vpliva na vsakdanje dejavnosti in kakovost življenja, je potrebno poiskati zdravniško pomoč. Ne le zato, ker jo je velikokrat mogoče zelo uspešno zdraviti, ampak tudi zato, ker je lahko znak resnejšega zdravstvenega stanja. Marsikateri primer sicer lahko reši že družinski zdravnik, pri ženskah pa izbrani ginekolog. Preostale bolnike glede na vzrok inkontinence napotimo k ustreznemu specialistu, npr. urologu, nevrologu ali psihiatru.

Pregled in diagnoza

Zdravnik vas bo zagotovo najprej povprašal o trenutnih simptomih:

Ali pride do uhajanja urina med kašljem, smehom, naporom? Kako pogosto urinirate?
Koliko urina izločite?
Ali in kako pogosto opažate nenadno nujno potrebo po odvajanju vode?
Urinirate tudi ponoči?Kolikokrat?
Imate pri odvajanju vode kakršne koli težave?
Ali trenutno jemljete kakšna zdravila?
Koliko tekočine popijete na dan?
Ali pijete alkohol ali kofeinske pijače?
Opažate poleg uhajanja urina tudi katere koli druge simptome ali znake?

Za izbiro primernega zdravljenja je pomembno ugotoviti vrsto urinske inkontinence. Zdravnik bo začel s temeljitim fizičnim pregledom. Pri ženskah ta vključuje tudi ginekološki pregled, ki zajema zunanji pregled (pregledovanje vulve in iskanje znakov draženja, pordelosti, ran, oteklin ali drugih nepravilnosti) in notranji pregled (pregled nožnice in materničnega vratu). V primeru suma na stresno inkontinenco vam bo zdravnik morda naročil, da zakašljate. Prav tako bo morda v nožnico vstavil prst in vas prosil, da ga poskusite čim močneje stisniti z mišicami medeničnega dna - oslabelost teh mišic namreč pogosto povzroča urinsko inkontinenco. Pri moških bo med rektalnim pregledom preveril tudi morebitno povečanje prostate (žleze, ki obdaja sečnico in lahko v primeru bolezenskega povečanja povzroči simptome urinske inkontinence).

Nato lahko zdravnik priporoči:

Pisanje dnevnika: Zapisovali si boste, koliko pijete, kdaj urinirate, količino izločenega urina, pojavljanje nenadne nujne potrebe po uriniranju ter število epizod inkontinence.

Pregled urina: V vzorcu urina se išče znake okužbe, prisotnost krvi ali beljakovin ter druge nepravilnosti.

Merjenje rezidualnega urina: Po uriniranju zdravnik preveri količino preostalega urina v mehurju s pomočjo ultrazvoka ali (redkeje) katetra (tanke, fleksibilne cevi, ki jo vstavimo skozi sečnico v mehur). Velika količina preostalega urina v mehurju lahko pomeni oviro v sečilih ali prizadetost živcev ali mišic mehurja.

Urodinamske teste: Uporabljajo se za preverjanje normalnega delovanje mehurja in sečnice. Vključujejo merjenje tlaka v mehurju z vstavitvijo katetra v sečnico, merjenje tlaka v trebuhu (abdomnu) z vstavitvijo katetra v anus ter uriniranje v posebno napravo, ki meri količino in pretok urina.

Cistogram: S pomočjo katetra se v mehur vbrizga posebno barvilo, vidno na rentgenski sliki. Ko se med uriniranjem barvilo izloča, lahko s pomočjo ponavljajočega rentgenskega slikanja odkrivamo morebitne ovire v odtoku urina.

Ultrazvok medenice: Uporabimo ga za ugotavljanje različnih nepravilnosti sečil in spolnih organov.

Cistoskopijo: Skozi sečnico v mehur zdravnik vstavi cistoskop - tanko cev s pritrjeno kamero, ki omogoča vizualni ogled notranjosti sečil in odkritje morebitnih nepravilnosti.

Zdravljenje

Zdravljenje urinske inkontinence je odvisno od vrste inkontinence, njene resnosti in osnovnega vzroka. Zdravljenje začnemo tako, da odpravimo osnovni vzrok za nastanek bolezni. Če to ni možno, poskusimo s spremembami življenjskega sloga in vajami za krepitev mišic medeničnega dna, kasneje pa lahko tudi s kompleksnejšim zdravljenjem. Ponavadi začnemo z najmanj invazivnimi metodami in v primeru neuspeha nadaljujemo z drugimi možnostmi. Včasih je potrebna tudi kombinacija različnih ukrepov.

1. Spremembe življenjskega sloga
Poskusite izgubiti prekomerno telesno težo, bodite redno telesno aktivni, prenehajte kaditi ter zmanjšajte vnos tekočin (predvsem kofeina in alkohola) in kislih živil.

2. Trening vzdržljivosti in praznjenja mehurja
Če trpite za nujno inkontinenco, lahko poskusite s treningom vzdržljivosti mehurja. Začnite tako, da poskusite vsakič, ko začutite potrebo po uriniranju, urin zadržati 10 minut. Kasneje ta čas podaljšujte. Cilj je podaljšanje časa med posameznimi mokrenji na vsaj dve do štiri ure.
V primeru čezrobne inkontinence lahko poskusite s tehniko dvojnega mokrenja, ki pomaga mehur popolnoma izprazniti. Po uriniranju počakajte nekaj minut, nato pa poskusite urinirati še enkrat. Poskusite tudi z načrtnim odvajanjem vode na 2 do 4 ure, ne da bi čakali na pojav potrebe po uriniranju.

3. Vaje za krepitev mišic medeničnega dna (Keglove vaje)
Tehnika je še posebej učinkovita pri stresni, lahko pa pomaga tudi pri nujni inkontinenci. Namenjena je tako ženskam kot moškim. Predstavljajte si, da poskušate zaustaviti odtok urina. Stisnite oz. skrčite mišice, ki bi jih pri tem uporabili, in zadržite pet sekund, nato jih sprostite za pet sekund. Če je to pretežko, začnite z zadrževanjem za dve sekundi in sproščanjem za tri sekunde. Kasneje čas posameznega krčenja in sproščanja podaljšajte na 10 sekund. Izvedite 10 vaj zapored, postopek pa ponovite do 10-krat na dan - skupno torej do 100 ponovitev. Vaje lahko izvajate kjerkoli (doma ali v službi) in v katerem koli položaju (leže, stoje ali sede). Tudi po izboljšanju stanja je potrebno z nadaljevanjem izvajanja vaj, saj mišice v primeru neuporabe hitro spet oslabijo. Ženske si pri izvajanju Keglovih vaj lahko pomagajo tudi s posebnimi valjčki enake oblike in velikosti, ki pa se razlikujejo po teži. Bolnica z njihovo pomočjo najprej ugotovi mišično moč svojega medeničnega dna. Začne z najlažjim valjčkom, ki si ga vstavi v nožnico in ga tam poskusi zadržati 1 minuto. Če ji to uspe, nadaljujeje z nasledjim (težjim). Kadar začuti drsenje valjčka iz nožnice, stisne mišice medeničnega dna. Najtežji valjček, ki ga uspe zadržati 1 minuto, je merilo moči mišic medeničnega dna. S tem valjčkom nato bolnica začne z izvedbo vaj - najbolje dvakrat dnevno po 15 minut. Ko uspe zadržati valjček v nožnici 15 minut, lahko nadaljuje z naslednjim (težjim). Uporaba valjčkov je priporočljiva vsaj 1 mesec. V tem času se bolnica nauči pravilne tehnike izvajanja vaj, nato pa lahko nadaljuje z vajami brez uporabe valjčkov.

Pripomoček za krepitev mišic medeničnega dna pri ženskah je tudi t.i. PFX (ang. pelvic floor exerciser). Sestavljen je iz dveh delov - en del se vstavi v nožnico, drugi del pa je merilnik, na katerem lahko ženska opazuje, če je aktivirala mišice medeničnega dna in kako močno je te mišice stisnila. Ta naprava ji torej pomaga pri učenju Keglovih vaj in pri kontroli jakosti stiska mišic medeničnega dna.

4. Električna stimulacija
Pri tem postopku se v danko ali vagino začasno vstavijo elektrode, ki spodbujajo aktivnost mišic medeničnega dna in jih tako krepijo. Električna stimulacija je lahko učinkovita pri stresni in nujni urinski inkontinenci, vendar je pogosto potrebnih več ponovitev zdravljenja.

5. Zdravila
Zdravila, ki se lahko uporabljajo za zdravljenje inkontinence, so: Antiholinergiki: Ta zdravila sproščajo mišice in tako umirijo prekomerno aktivnost mehurja. V to skupino spadajo npr. oksibutinin, tolterodin, darifenacin, solifenacin, trospij in triciklični antidepresivi.
Mirabegron: Prav tako sprošča mišice mehurja in poveča količino urina, ki ga mehur lahko zadrži. Poleg tega poveča tudi količino urina, ki se lahko naenkrat izloči, kar pripomore k popolnejši izpraznitvi mehurja.
Alfa blokatorji: Pri moških z nujno ali čezrobno inkontinenco ta zdravila sprostijo mišična vlakna v vratu mehurja in v prostati, zato je praznjenje mehurja lažje. Sem spadajo npr. tamsulozin, silodozin, terazosin in doksazosin.
Hormon estrogen: Uporaba nizke doze lokalnega estrogena v obliki vaginalne kreme, obroča ali obliža lahko pomaga okrepiti in regenerirati tkiva v sečnici in nožnici, ki s starostjo izgubijo svojo prožnost in odpornost. To lahko zmanjša nekatere simptome inkontinence.
Kalcijevi antagonisti: Delujejo tako, da zmanjšujejo krčenje mehurja. Njihova uporaba je sicer omejena zaradi vpliva na kardiovaskularni sistem, zato pogosto niso primerni za starejše bolnice. Mednje spada npr. nifedipin.

6. Medicinski pripomočki
Vpojni vložki in spodnje perilo: Z uporabo posebnega spodnjega perila ali vpojnih vložkov se bolnik izogne močenju oblačil in nenehni vlažnosti kože, ki lahko povzroča iritacijo in poveča tveganje za okužbe. Najnovejši izdelki so tanki, neopazni in se lahko brez težav nosijo pod vsakdanjo obleko.
Uretralni vložek: Pripomoček, podoben majhnemu tamponu, se vstavi v žensko sečnico pred specifično aktivnostjo, ki lahko sproži inkontinenco (npr. pred športno aktivnostjo). Vložek deluje kot čep za preprečevanje uhajanja urina in ga je potrebno pred uriniranjem odstraniti.

Vaginalni vložek: Ta pripomoček se vstavi v nožnico, kjer pomaga podpirati mehur. Tako preprečujemo uhajanje urina v primeru težav zaradi zdrsa mehurja iz normalnega položaja.

7. Invazivne metode zdravljenja
Če druge oblike zdravljenja niso uspešne, so na voljo različni kirurški posegi. Poznamo več sto različnih operativnih metod, na izbiro pa vplivajo številni dejavniki (npr. starost bolnice, debelost, spolna aktivnost, predhodne operacije in pridružene bolezni). Za ustrezno možnost se torej odloči zdravnik na podlagi značilnosti posameznega primera.
V tkivo, ki obdaja sečnico, lahko vbrizgamo tudi sintetični material (npr. teflon, kolagen, defluks), ki pomaga zapirati sečnico in zmanjša uhajanje urina. Včasih koristijo tudi injekcije botoksa v mišice mehurja, kar zmanjša njihovo prekomerno aktivnost. Omenimo naj še uporabo stimulatorja živcev; naprava, ki spominja na srčni spodbujevalnik, se vsadi pod kožo, kjer oddaja neboleče električne impulze živcem, ki sodelujejo pri nadzoru funkcije mehurja (sakralnim živcem). Spodbujanje teh živcev lahko pomaga pri nujni urinski inkontinenci, če druge terapije niso uspešne.

8. Dodatni ukrepi
Za preprečitev razvoja okužbe sečil je nujna skrb za dobro higieno genitalnega območja. Razmislite tudi o uporabi ustrezne kreme, ki pred draženjem zaščiti vlagi izpostavljeno kožo. Če trpite za nujno ali nočno inkontinenco, poskrbite, da s poti do stranišča umaknete pohištvo in druge ovire, ob katere bi lahko zadeli ali se spotaknili. Še posebej to velja za starejše ljudi, pri katerih lahko preprost padec hitro povzroči zlom. Če pogosto urinirate ponoči, zvečer pijte manj, kljub temu pa vedno poskrbite, da popijete dovolj tekočine čez dan. Lahko imate pri roki tudi nočno posodo.

Preprečevanje urinske inkontinence

Urinske inkontinence ni vedno mogoče preprečiti, obstaja pa nekaj ukrepov, ki lahko pripomorejo k zmanjšanju možnosti za njen nastanek. Vključujejo predvsem nadzor nad telesno težo, redno vadbo, zdravo prehrano, izogibanje prekomernemu uživanju alkohola in kofeinskih pijač ter izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna. Slednje so še posebej priporočljive za nosečnice in ženske po vaginalnem porodu, koristijo pa tudi drugim ženskam in moškim. Zelo pomembna je tudi dobra urejenost sladkorne bolezni in pravilno jemanje diuretičnih zdravil (zdravil za odvajanje vode, ki se predpisujejo bolnikom z različnimi ledvičnimi, srčnimi in jetrnimi obolenji).

Kaja Mohorko, dr. med.
www.kajamohorko.com

Nekaj izdelkov za pomoč bolnikom z urinsko inkontinenco lahko najdete tudi tukaj.