Prehranske vlaknine spadajo med ogljikove hidrate, vendar se za razliko od drugih vrst ogljikovih hidratov ne razgradijo v tankem črevesju, saj nam primanjkuje za to potrebnih encimov. Vlaknine neprebavljene nadaljujejo pot iz tankega v debelo črevo in se na koncu izločijo z blatom, medtem pa pozitivno učinkujejo na delovanje prebavil in drugih organskih sistemov.
Ločimo različne vrste vlaknin, ki imajo zaradi različne zgradbe in načina delovanja tudi različne učinke v telesu. Najpogosteje zasledimo razdelitev na netopne in topne vlaknine glede na njihovo zmožnost raztapljanja v vodi. Živila, bogata z vlakninami, običajno vsebujejo obe vrsti vlaknin, vendar v različnih razmerjih.
Netopne vlaknine (npr. celuloza, hemiceluloza, lignin) najdemo npr. v polnozrnatih žitaricah, amarantu, bulgurju, kvinoji, ajdi, prosu, tefu, ječmenu, soji, pokovki, fižolu, grahu, leči, čičeriki, kostanju, kokosu, sončničnih semenih, rjavem rižu, mandljih, makadamijah, pistacijah, pinjolah, arašidih, tahiniju, avokadu, korenju, špinači, cvetači, krompirju, sladkem krompirju, buči, zeleni, paradižniku, jagodičevju, datljih, suhih figah, suhih marelicah, lanenem semenu, kakavu, temni čokoladi, itd. Delujejo tako, da povečajo maso in volumen blata, ga naredijo mehkejšega in pomagajo pri preprečevanju zaprtja. Z uživanjem teh vlaknin lahko celo za polovico skrajšamo čas potovanja hrane skozi prebavni sistem.
Topne vlaknine (npr. psilium, pektini, beta glukani, glukomanan, inulin, oligofruktoza, guar gumi) najdemo npr. v ječmenu, ržu, ovsu, špargljih, brstičnem ohrovtu, lanenem semenu, chia semenih, fižolu, grahu, leči, soji, buči, trpotcu, avokadu, oreščkih, suhih figah, jabolkih, pomarančah, grenivkah, jagodah, hruškah, marelicah, breskvah, nektarinah, itd. Topne vlaknine ob stiku z vodo tvorijo gel, ki upočasni absorpcijo nekaterih snovi in tako vpliva na različne presnovne procese. Ker v črevesju vežejo holesterol, se zmanjša njegova koncentracija v krvi, to pa ima pozitiven vpliv na stanje srčno-žilnega sistema. Upočasnjujejo tudi razgradnjo kompleksnejših ogljikovih hidratov in absorpcijo glukoze, zato zmanjšujejo nivo krvnega sladkorja in tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2. V nasprotju z netopnimi vlakninami, ki se priporočajo pri zaprtju, lahko topne vlaknine lajšajo težave z driskami, saj absorbirajo odvečno količino vode v črevesju. Poleg tega delujejo tudi kot prebiotiki, kar pomeni, da jih črevesne bakterije fermentirajo (razgrajujejo) in uporabijo kot hrano. Posledica je povečanje števila koristnih bakterij v črevesju. Med fermentacijo nastajajo kratkoverižne maščobne kisline (npr. acetat, butirat, proprionat), ki imajo pozitiven učinek na delovanje prebavil, saj jih črevesne celice uporabljajo kot vir energije za svoje delovanje. Stranski produkt bakterijske razgradnje vlaknin pa je nastajanje plinov, zato lahko hrana z veliko fermentabilnimi vlakninami povzroči napihnjenost in nelagodje v trebuhu, še posebej pri bolj občutljivih osebah ter tistih, ki sicer ne uživajo veliko vlaknin.
