Večino soli sestavlja natrijev klorid. Natrij ima pomembno vlogo pri delovanju živčevja in mišic ter pri regulaciji količine vode v telesu, njegovo pomanjkanje pa vodi v dehidracijo, nizek krvni tlak, lahko tudi motnje delovanja živčnega sistema. Glavno besedo pri nadzoru količine natrija v telesu imajo ledvice. Ko je koncentracija previsoka, povečajo njegovo izločanje z urinom, ko je prenizka, pa ga začnejo zadrževati. Bolniki z ledvičnimi obolenji so zato bolj izpostavljeni tveganju za elektrolitske motnje in morajo biti pri vnosu soli še posebej pazljivi. Telo natrij izloča tudi z znojem, zato je pomanjkanje pogostejše pri ljudeh, ki se veliko in pogosto potijo, npr. pri vzdržljivostnih športnikih. A dejstvo je, da večina ljudi nima težav s premajhno količino natrija v telesu. Predvsem v razvitih državah namreč uživamo prevelike količine soli, kar med drugim poveča zadrževanje vode v telesu, zvišuje krvni tlak in poveča tveganje za razvoj bolezni srca in ožilja. Slednje so v naših krajih tudi eden izmed najpogostejših vzrokov smrti.
Koliko soli pravzaprav potrebujemo?
Odrasel človek na dan potrebuje le pol grama natrija, kar ustreza približno 1,3 g soli. Zgornja meja dnevnega vnosa soli, ki zdravju še ni škodljiva, je 5 g (približno 2 čajni žlički). A večina ljudi v razvitem svetu vsak dan zaužije med 10 in 15 g soli, kar je 2 do 3-krat več od najvišje še sprejemljive meje.
Priporočeni dnevni vnos
(Vir: Referenčne vrednosti za vnos hranil, oblikovane v sodelovanju nemškega in avstrijskega prehranskega društva, švicarskega združenja za prehrano in švicarskega društva za raziskovanje prehrane)
Zgornji dnevni vnos
(Viri: Referenčne vrednosti za vnos hranil, priporočila WHO (Svetovna zdravstvena organizacija), priporočila FSA (Food Standards Agency))
Zakaj zmanjšati vnos soli?
Raziskave kažejo, da lahko kar 80% srčno-žilnih bolezni, kapi in sladkorne bolezni tipa II ter 40% rakavih obolenj preprečimo z zdravim načinom življenja, ki med drugim vključuje tudi ustrezen vnos soli.
Kako zmanjšati vnos soli?
Velikokrat rečemo, da neslano živilo nima pravega okusa. A naša čutila se v razmeroma kratkem času (že v nekaj tednih) navadijo na nižjo vsebnost soli v prehrani, zato je ta občutek le začasna neprijetnost.
Ko se odločimo za zmanjšanje vnosa soli, je ponavadi prvi ukrep zmanjšanje dodajanja soli med pripravo hrane v domačem okolju, vendar pa to predstavlja le del rešitve in še zdaleč ne zadostuje. Prehranjevanje v restavracijah, menzah in na ulici se je ob današnjem načinu življenja znašlo na dnevnem redu številnih prezaposlenih posameznikov, a tovrstna hrana je prilagojena okusu večine in je zato velikokrat preslana. Če je le mogoče, si obroke raje pripravljajte sami doma in jih odnesite s seboj na delo - tako boste vedno vedeli, kaj in koliko česa pojeste. Če se nikakor ne morete izogniti pogostemu uživanju drugje pripravljenih obrokov, pa izbirajte takšne jedi, ki že sicer vsebujejo manj soli. Izogibajte se tudi hitri hrani, sendvičem, procesiranim mesnim izdelkom (npr. salamam, pršutu, paštetam, hrenovkam), slanim prigrizkom (npr. čipsu, kokicam, krekerjem) in pripravljenim solatnim prelivom. Namesto soli lahko za izboljšanje okusa uporabite različne začimbe in zelišča, izogibajte pa se že pripravljenim mešanicam za izboljšanje okusa, saj vsebujejo veliko soli.
Med nakupovanjem hrane naj vas ne zavedejo bleščeči reklamni slogani o odlični sestavi, zdravem poreklu ali izjemni koristi za zdravje. Vedno natančno preberite deklaracijo, ki naj bo glavno merilo, na podlagi katerega se odločite za nakup. Na njej morajo biti navedeni tudi podatki o vsebnosti soli, zato ne bi smelo biti pretežko izbirati manj slanih živil. Primerna so tista, ki vsebujejo do 0,3 g soli na 100 g živila oz. do 0,1 g natrija na 100 g živila. Če imamo na voljo le podatek o vsebnosti natrija, lahko približno vsebnost soli dobimo tako, da število pomnožimo s faktorjem 2,5. Izdelek, ki vsebuje 1 g natrija, ima torej približno 2,5 g soli.
Zakaj uporabljati jodirano sol?
Jod je element, ki ga telo potrebuje za tvorbo ščitničnih hormonov. Ker ga zemlja v naših krajih vsebuje relativno malo, ga posledično tudi živila (rastlinskega in živalskega izvora) ne vsebujejo dovolj, da bi zadostila našim potrebam. Ukrep jodiranja soli je bil sprejet z namenom, da bi vsem ljudem zagotovili zadosten vnos joda in tako zmanjšali pojav ščitničnih bolezni ali vsaj ublažili njihov potek. Z dodajanjem 25 mg kalijevega jodida na kilogram soli smo tako uspešno omejili golšavost (povečanje ščitnice zaradi pomanjkanja joda), ki je bila v preteklosti v Sloveniji pogosta in stalno prisotna težava. Na tržišču se sicer pojavlja tudi več vrst nejodiranih soli (npr. nejodirana morska sol, himalajska sol), ki so včasih predstavljene kot bolj zdrava alternativa, v resnici pa žal le zmanjšujejo pozitivne učinke jodiranja soli na zdravje prebivalstva.
Kaja Mohorko, dr. med.
www.kajamohorko.com
